Navdušenje občinstva je bilo kot po navadi veliko, prav tako zadovoljstvo tekmovalcev, ki se jim ob koncu naporne sezone dogodek s tako izjemnim vzdušjem, kot ga pričarajo slovenski ljubitelji poletov in srčni planiški organizatorji, prav gotovo prileže. Nekateri, tako kot naš Robert Kranjec, so se letos po letalnici bratov Gorišek spustili zadnjič, drugim, med njimi tudi 47-letnemu Japoncu Noriakiju Kasaiju, ne pade niti na kraj pameti, da jih v Planico ne bi bilo več.
Seveda je to, ali bo imela Planica tudi v prihodnje v svojih rokah organizacijo marčevskega finala svetovnega pokala, odvisno od vodilnih v mednarodni smučarski zvezi, a zdi se, da si nam tega praznika preprosto nihče ne bi drznil odvzeti. Walter Hofer, vrhovni šef skokov, svoje zadovoljstvo na primer potrdi z vsakoletnim objemom šefa priprave letalnice Iztoka Pregarca – Iča (o njem in njegovi srčni planiški »vojski« smo pisali v prejšnji številki Zarje).
Diši po rekordu. Še odločilnejši od tega funkcionarskega objema pa so seveda dolgi in predvsem varni planiški poleti. Naprava, ki sta jo skonstruirala brata Janez in Lado Gorišek, letos praznuje 50-letnico, prvo uradno tekmovanje so na njej izpeljali 21. marca 1969. Na tej lepotici se je odtlej doseglo že veliko svetovnih rekordov, treba je na primer omeniti, da je prav v Planici prvi tekmovalec preletel 200 metrov. To je bil Finec Toni Nieminen, ki je leta 1994 poletel 203 metre. Mimogrede, v Planici, na stari Bloudkovi velikanki, je bila davnega leta 1936 presežena tudi takrat magična meja 100 metrov: Avstrijec Sepp Bradl je tedaj pristal pri 101,5 m.
Planici je pred osmimi leti svetovni rekord »ukradel« Vikersund. Glede na to, da je tamkajšnja prenovljena letalnica Goriškovo delo, je ta dosežek nekoliko tudi »naš«, a seveda bi bili veliko bolj veseli, če bi se rekord vrnil v Planico. Letos so se obetale dobre, celo odlične vremenske razmere, a kako daleč se je ta konec tedna letelo, ob zaključku redakcije (petek popoldne) še nismo vedeli. Rekord se pač »zgodi«, je rekel oče planiškega nordijskega centra Jelko Gros, poleg vremena, predvsem vetra, in skakalca v odlični dnevni formi so pomembne tudi odločitve žirije glede višine naleta.
In ko smo že pri naletu - Japonec Rjoju Kobajaši je celo z najnižjega možnega naleta v četrtkovih kvalifikacijah poletel kar 248 metrov (svetovni rekord je 253,5 m, planiški pa 251,5 m), zato so si organizatorji na hitro omislili posebno klopco dva metra niže od najnižjega naleta, če bi bilo treba zaradi varnosti izjemnega Japonca, pa morda še koga, na primer presrečnega zmagovalca petkove tekme, Nemca Markusa Eisenbichlerja, poslati s še nižjega naleta.
Slovenska letalska duša. Nismo torej vedeli, ali bodo poleti rekordni, da bodo v vsakem primeru dolgi in lepi, pa je bilo ob pogledu na s soncem obsijane gore jasno tako rekoč še pred začetkom dogajanja. Vsekakor tudi slovenski, kar se je pokazalo že v sredo, ko so letalnico preskusili predskakalci, teh imamo Slovenci kar za eno manjšo, zelo uspešno in tudi na tujem spoštovano vojsko, še bolj pa v četrtkovih kvalifikacijah, ko smo imeli v konkurenci tudi tako imenovani »nacionalni paket«. Ob velikem navdušenju občinstva - v četrtek so prevladovali najmlajši, med njimi pa predsednik Pahor z visoko dvignjeno slovensko zastavo - so slovenski orli večinoma kar vsi leteli prek 200 metrov. Najdlje med njimi naši veliki aduti, torej Timi Zajc in Domen Prevc, potem ko se je v poskusnem skoku komaj uspel izogniti padcu in pristal pri več kot skromnih 150 metrih, pa tudi Peter Prevc, ki je to pot varno poletel daleč prek 200 m. Napetost prvega, kvalifikacijskega dne je tako popustila, pričakovanja pred tekmami, tako posamičnima kot ekipno, pa seveda narasla. Navdušenje se je v petek, po izjemnih skokih in uvrstitvah Timija Zajca, Domna Prevca in Petra Prevca med najboljšo deseterico, seveda le še okrepilo. Posnetki množice navijačev pod planiško lepotico bodo znova obkrožili svet. Tako kot obrazi skakalcev, ki tu pišejo zgodovino. Slovensko in svetovno.
Več v reviji Zarja št. 13, 26. 3. 2019.
