Ah, Oskarji – vedno so znali poskrbeti za žgečkljivo neškodljiv škandalček ali dva. Saj veste, enkrat se je voditelj pretežno neokusno norčeval iz igralk, ki so v filmih razkrile oprsje, drugič so zadnjo, najprestižnejšo nagrado za najboljši film podelili napačnemu filmu … take stvari. Letos pa je prireditev presegla samo sebe in dvignila prah, še preden bodo oskarje v nedeljo, 24. februarja, sploh začeli podeljevati. Ko to berete, je najverjetneje že vse odločeno. Ravno na dan našega izida, v torek, 19. februarja, je glasovanje uradno končano. O nagradah je odločalo okrog 8000 članov ameriške filmske akademije.
Oskarje, uradno »nagrado ameriške filmske akademije«, bodo spet podeljevali v Los Angelesu, razdelili bodo kipce v 24 kategorijah, od tega štiri med odmori za reklame, voditelja ne bo, samo podeljevalci. In kot vsako leto tudi tokrat prisegajo, da prireditev ne bo, letos pa čisto zares ne, daljša od treh ur.
Japajade.
Naslednje leto se selimo. Letos je akademija uvedla nekaj sprememb. Ene še niso začele veljati – na primer ta, da bodo podelitev premaknili še bolj proti začetku leta. Oskarje so dolgo podeljevali zadnjo nedeljo v marcu, potem so lepega dne ugotovili, da so čisto na repu sezone nagrad, ko so že vsi siti podelitve tega in podelitve onega, pa so jih premaknili za mesec dni naprej, na zadnjo nedeljo v februarju, ampak tudi to, se je pokazalo, je še vedno pet minut prepozno, ker so se potem tudi podelitve vseh drugih nagrad pomaknile naprej, in so tako Oskarji spet ostali čisto na repu, zato jih bodo leta 2020 potisnili še bliže začetku leta.
Zamisel, da bi začeli podeljevati oskarja v novi kategoriji za najpopularnejši film, je pa zdaj »začasno zamrznjena«. Takole so razmišljali na akademiji, filmi so ali priljubljeni pri gledalcih, kar pomeni, da dobijo veliko denarja, ali pa pri kritikih, kar pomeni, da dobijo veliko nagrad. Filmi, ki so dobili oboje, so še kar naprej zelozelozelo redki, pa so si očitno rekli, zakaj torej z novo kategorijo ne bi omogočili, da tudi filmi, ki so sedli gledalcem v srce, ne bi ujeli kakšnega oskarčka? A so se potem iz te ideje vsi tako zelo norčevali, da je umrla kmalu po spočetju, nova kategorija je bila ukinjena, še preden je sploh zaživela.
Letos bo podelitev prvič mogoče v živo spremljati na spletu.
Oskarji brez glave. Prenosu podelitve že leta pada gledanost – lani je bila s 26 milijoni gledalcev v ZDA najnižja vseh časov –, saj veliko gledalcev odbija že njena pregovorna dolžina, od tri ure in pol do štiri in pol, in čeprav vsako leto obljubljajo, da bo prireditev krajša, zdaj pa res ne več kot tri ure, zaprmej, se vedno zavleče. Vse mogoče so že poskusili, manj je glasbenih nastopov, nagrajencem so omejili dolžino zahvalnega govora, nagrade v tehničnih kategorijah podeljujejo posebej …, a kar ni in ni dovolj, Oskarji se vsako leto trmasto zavlečejo daleč čez tri ure. In so tako letos zmagoslavno sporočili, da so končno odkrili magično formulo: oskarje v štirih kategorijah bodo podelili kar med odmori, takrat, ko televizijski gledalci gledajo reklame. Te dele bodo posneli, na hitro zmontirali in potem gledalcem pokazali posnetek, da ne bodo prikrajšani. Pri tej podelitvi drugega reda se bo vsako leto izmenjevalo šest kategorij, letos so to kamera, maska, montaža in kratki igrani dokumentarec. Pa se je takoj dvignil vihar, več kot štirideset filmarjev, predvsem znani direktorji fotografije in režiserji, so podpisali odprto pismo, v katerem protestirajo proti temu, da bi kategorije ločevali na bolj in manj pomembne in slednjim med odmori kar na hitro zmetali v glavo tiste kipce. Da je to žaljivo, trdijo z izbranimi besedami, ali kot je vse skupaj zelo na kratko povzel mojster besede, Russell Crowe, ta odločitev je »globoko bedasta … preveč zaj… butasta, da bi tratili besede«.
Letošnje Oskarje bi moral voditi komik Kevin Hart, a se je samo tri dni po tistem, ko so lanskega decembra razglasili ime voditelja, odpovedal »najmanj zaželeni nalogi v Hollywoodu«, tako pravijo nehvaležnemu delu voditelja podelitve, ki vedno redkejšim kandidatom praviloma prinese več kritik kot pohval. Ne, Hart se tega ni ustrašil, odstopil je, ker so na dan prišli njegovi več let stari tviti, ki so jih razglasili za homofobne, pa je raje kar sam odšel. Ko je akademija nekaj tednov pozneje začela nakazovati, da bi ga z veseljem vzeli nazaj – očitno niso našli nikogar drugega –, je rekel, zdaj je pa premalo časa za poštene priprave, prepozno je, ne morem.
In bodo tako letošnji Oskarji nekam brezglavi. A ne prvič.
Veseli, da nisem Sneguljčica. Podelitev se je morala že večkrat znajti kar sama, brez voditelja, ki običajno pove začetni zabavni monolog in skuša komentirati dogajanje na odru – ampak nazadnje so se takole z ognjem igrali in skoraj skoraj pogoreli pred natanko tridesetimi leti, na 61. podelitvi leta 1989, ko so Oskarji dobili novega producenta, Allana Carra, ki je obljubil, da bo njegova podelitev »nasprotje cenenosti« in »najlepša vseh časov«. A se potem ni zgodilo čisto tako.
Več v reviji Zarja št. 8, 19. 2. 2019.
