Devet let je minilo, kar sem bila tudi sama prebivalka Kmetije slavnih. Povabil me je Branko Čakarmiš, programski direktor POP TV, ker se mu je zdelo, da bi znala kakšno ušpičiti, dogovorili smo se še, da bom o tem napisala knjigo, tako da sem imela dober »izgovor«. Nekateri so me svarili, naj si nikar ne umažem imena s sodelovanjem, drugi so me bodrili, naj se pogumno spustim v pustolovščino. In sem se. Lahko vam iz prve roke povem, zakaj se udeleženci resničnostih šovov ves čas prepirajo, žalijo, si skačejo v lase, tudi koga odrinejo, napadejo …
Izkušnje, izkušnje. Bilo je pred devetimi leti. Stara sem bila 49 let in s tem najstarejša udeleženka. Kmetija slavnih. Glasbenika Goran Breščanski in Maja P., Salome – skoraj takoj po »usodni« operaciji, muzikanta Fredi Miler in Marijan Novina, genialec Artur Štern, pornozvezda LaToya »s škilastimi joški«, kot jih je direktno označila Salome. Miki Bubulj, stand up komik. Suzana Jakšič, zvezda resničnostnih šovov, ki je že prvi dan ugotovila, da tako umazana in zastarela kmetija ni zanjo. Skupek genialcev in norcev, dveh človeških vrst, ki sta si ponavadi zelo blizu.
Ni mi žal. Če me danes kdo vpraša, ali mi je žal, da sem se odločila za udeležbo v tem norem resničnostnem šovu, mirno in brez slabe vesti povem, da ne. En mesec sem preživela s temi ekscentričnimi čudaki, se dosti pogovarjala, kar itak rada počnem, spoznavala ljudi v ekstremnih okoliščinah, kar je super za preučevanje značajev, delala na kmetiji, kar mi je prijalo. En mesec brez telefonov, računalnikov, televizije. En mesec vsak večer zunaj pred hišo, z glasbeniki, ki so igrali na kitaro, Goran Breščanski je bil pravi »juke box«, znal je na pamet vsako pesem, ki si si jo zaželel. Vsak večer pod tisoč zvezdami, ki jih ni zameglil soj mestnih luči. En mesec zdrave, kmečke hrane, samo zelenjave, ki je rasla na vrtu, kar je pošteno uplahnilo moj trebušček. En mesec življenja s kozo Berto in z dvema kravama, ki sem se ju naučila molsti, kar je bila zame prava meditacija. En mesec čistega užitka, stran od civilizacije, stran od službenih obveznosti, stran od čustvenih težav in stresa »pravega življenja«.
Stresa na kilograme. Ampak da ne bi kdo slučajno pomislil, da na kmetiji ni bilo stresno. Pa še kako! Skupaj so dali deset različnih egov, deset popolnoma različnih ljudi, ki se med sabo nismo poznali, morda le iz medijev. Ljudi različnih znanj, pogledov, morale, navad. Ljudi z zahtevnimi, posebnimi značaji, razvadami, željami. Ljudi z različnimi občutljivimi točkami.
Jok, jeza, jok, jeza. In, verjemite, ko si s takšnimi značaji na kmetiji dan za dnem, večer za večerom, teden za tednom, ko nekdo dela, drugi pa noče, ko nekdo kuha, drugi pa samo je, ko je nekdo »glava družine«, drugi pa ga noče »ubogati«, ko se začnejo pojavljati prepiri, zamere, ko nimaš nikogar, na kogar bi se naslonil, nikogar, ki bi ga lahko poklical po telefonu, ko se vse te stiske začnejo zbirati in nabirati ..., ko izbruhneš v jok, jezo ..., ko te vsak dan preplavlja na tisoče čustev, ti si pa tam gor čisto sam in osamljen ..., takrat ni lahko. Opozorili so me, da je tretji teden najbolj kritičen, in je bil res. Jokala sem kot dež in se lomila pod pritiski. Zato je pametno in nujno, če že na začetku skleneš zavezništva, se povežeš s čim več »kmeti«, da ne glasujejo proti tebi. In – tu sem se zafrknila. Ker nisem preštudirala pravil kmetije. Artur je to nalogo opravil z odliko, že prvi dan je sestavil ekipo, štirje zavezniki so bili on, Goran, Marijan in Maja. Do konca so držali skupaj in tudi zmagali. Povabil je tudi mene, kot peto članico zavezništva, a sem odklonila, ker bi po njegovi logiki odšla domov tik pred finalom, peta od zadaj. No, tako pa sem odšla četrta ali peta, hehe. Od spredaj. Po enem mesecu. Moja knjiga bi bila pestrejša in obsežnejša, če bi na kmetiji preživela dlje.
Pritiski. Sam proti vsem. Zakaj se udeleženci resničnostih šovov ves čas prepirajo, žalijo, si skačejo v lase, tudi koga odrinejo, napadejo? Kdor ne doživi tednov izolacije, tednov stran od svojih najbližjih, prijateljev, domačih, brez kakršnekoli povezave z njimi, ne more razumeti. Sam si proti vsem, vsi so proti tebi, ogrožen si, ne veš, kdo je tvoj prijatelj in kdo sovražnik, nikomur ne smeš, ne moreš zaupati. Nekateri ti gredo na živce, njihove navade, pogledi, prepričanja, nekateri so ti simpatični, a družiti se moraš z vsemi.
Stanfordski zaporniški eksperiment. Leta 1971 so v kleti ameriške Univerze Stanford izvedli nenavaden eksperiment. Profesor psihologije Philip Zimbardo je za 15 dolarjev na dan našel čisto običajne, neizstopajoče mladeniče, ki so bili pripravljeni sodelovati pri poskusu. Devet jih je dobilo vlogo zapornikov, 15 pa paznikov. Namen raziskave je bil ugotoviti, kaj se zgodi, če dobre ljudi postaviš v slabe okoliščine. Rezultati so bili šokantni, poskus so morali prekiniti po šestih dneh – trajal naj bi dva tedna. Zaporniki so padali v depresijo, imeli so izbruhe nenadzorovanega joka in besa, hude oblike tesnobe, večino so morali poslati domov. Pazniki so se preveč vživeli v svoje vloge, zmerjali so in žalili zapornike. Ti so se uprli. Tudi profesor Zimbardo je pozabil, da gre zgolj za eksperiment, hotel je ukrotiti svoje poskusne zajčke s policijo, a ta ni hotela sodelovati. Končalo se je tako, da je zadevo rešila ženska: profesorju je dala ultimat, če ne konča poskusa, ga bo zapustila. Profesor se je vdal. In kasneje napisal knjigo z naslovom Luciferjev efekt – o tem, kako se čisto običajni ljudje lahko spremenijo v zlobne ljudi ali celo zločince. O lahkotnosti prehoda dobrega v zlo.
Vloga gospodarja. Tako lahko tudi s tem eksperimentom pojasnimo grobo vedenje ljudi v resničnostnih šovih, pa naj gre za Big brother, Kmetijo, Bar ali kaj podobnega. Kup različnih ljudi v tesnem prostoru, z različnimi dodeljenimi vlogami. Ko nekdo postane »gospodar« kmetije, se avtomatično začne obnašati drugače, pa tudi vedenje drugih ljudi do njega je drugačno, on postane vzvišen in hkrati zaskrbljen za kmetijo, drugi pa »ponižni« ali sovražni do njega. Vsak pade v svojo vlogo. Ustvari se razlikovanje, ki spodbuja negativna čustva. Čisto tako, kot so se v stanfordskem eksperimentu »zaporniki« obnašali kot pravi zaporniki, »pazniki« kot pravi pazniki, »šef zapora« kot pravi šef.
Letošnja Kmetija na hitro. V letošnjo Kmetijo so povabili znance iz prejšnjih resničnostnih šovov. Denis Toplak je v Kmetiji že zmagal, tudi Sabina Mlakar je že sodelovala, Miha Kavčič in Lara Goršek Kos prav tako. Aneta Andollini, Sandi Sinanović in Franko Bajc so se pomerili v vsejugoslovanskem šovu Survivor (Aneta tudi v Kmetiji slavnih), Ksenija Kranjec je bila v Big brotherju, Joel Srbu je tekmoval v Baru, Anna Paynich v MasterChefu, samo nekaj je bilo novincev. Bilo je zanimivo gledati, kako se obnašajo »stari mački« in kako novi. Na plano so prišle tudi stare zamere, saj so imeli Franko, Aneta in Sandi očitno kar nekaj neporavnanih računov iz Survivorja. Prepiri so bili zagotovljeni. Kraljica prepirov je bila zagotovo Aneta, saj je mama samohranilka, kot je večkrat poudarjala, z nesrečnim otroštvom, z dvema otrokoma, tako kot v življenju se je borila za obstanek z vsemi sredstvi, tudi z zelo grobimi napadi in žaljivkami. Zelo rada se je spravljala na pokojnike »sokmetov« in njihove kosti, razbijala skodelice in grozila s fizičnimi napadi. Najbolj sta jo spravljala ob živce Denis in novinka Zdenka in sta jih zato tudi največ slišala. Tolažbo pa je vsakič našla pri mladem, komaj 18-letnem Niku Trilerju, ta jo je vmes malo razočaral, a sta uspešno prišla do finala.
Denis Toplak, ki je v resničnostnem šovu Kmetija že pobasal denarno nagrado, a je ta hitro skopnela, se je vrnil, da bi popravil vtis in drugo nagrado zapravil malo bolj premišljeno. Bil je manj žaljiv in agresiven kot v prvem šovu, ob živce je spravljal le Sabino v hiški v gozdu, da se je izselila in živela v slabo postavljeni gozdni uti, v dežju in čisto sama. Pa »pljuval« je proti Aneti, ki ga je verbalno premagovala.
Najmlajši, Nik, komaj polnoleten, ki je padel v »kremplje« izkušeni mamici Aneti, je po kuhinji hodil s sekiro in želel iz nje spoditi Anno, ki je doživela rahlejši živčni zlom, če temu rahlo nestrokovno tako rečemo. In po tem, ko so ga obsodili psihičnega nasilja, izrekel znameniti stavek: »Kakšno psihično nasilje, saj nisem nikogar udaril!«
Celoten članek si lahko preberete v 51. številki revije Zarja. (18.12.2018)
