Pričakovanja, strahovi in dvomi – vse to obremenjuje številne starše, ko njihov otrok odide na šolanje v drug kraj. Se bo navadil bivati v dijaškem domu, bo zanj dovolj dobro poskrbljeno? »Starše lahko potolažimo,« pravi Manja Petelin, ravnateljica dijaškega doma Ivana Cankarja v Ljubljani, največje vzgojno-izobraževalne ustanove pri nas, »živeti v dijaškem domu je danes velika prednost in priložnost!«

Prehod iz domačega udobja v dijaški dom, kjer stanuje več sovrstnikov v isti sobi in velja red, kakršnemu se doma ni bilo treba prilagajati, je za številne dijake velik korak. Bivanje v veliki skupini, sprejemanje različnosti, navajanje na strpnost in usklajevanje so izziv in obenem pravi privilegij, meni Manja Petelin, ki že 27 let spremlja generacije ob prihodu v dijaški dom – nekaj let pozneje iz njega odhajajo v veliki meri spremenjeni in z dragoceno izkušnjo za seboj. Prednosti je še nekaj: za raznoliko prehrano je poskrbljeno, bivalni standard je visok, energijo je tako mogoče usmeriti v učenje in ustvarjalnost. Dijaki imajo na voljo brezplačno učno pomoč, interesne dejavnosti, za ustvarjalnost imajo veliko priložnosti. Največ pa jim pomeni družba sovrstnikov. V obdobju odraščanja je morda še dragocenejša od starševskih nasvetov.

Boljši šolski uspeh. Številni nekdanji stanovalci doma so se uveljavili kot pomembne osebnosti na različnih področjih. Skozi desetletja se je spreminjal tudi način dela vzgojiteljev. Ti so za mlade danes predvsem svetovalci in mentorji, ne pa nadzorniki kot včasih. Vse to, pravi ravnateljica, dobro opisuje še en podatek: »Dijaki, ki stanujejo v dijaškem domu, dosegajo boljši učni uspeh kot tisti, ki se v šolo vozijo ali živijo doma.«

Obenem vzgojitelji v domu bolje vidijo težave mladih kot kdo drug. »Danes o njih bolj odkrito govorimo kot včasih. Vse, kar je bilo nekoč prikrito, je danes izraženo. Starši nam tudi sami pogosto pridejo povedat, kakšne težave ima njihov otrok.«

Mlade je postalo strah. Vsako leto imajo v domu dijake in dijakinje s težavami, na primer anoreksijo, alergijami, psihosomatskimi motnjami in drugimi zdravstvenimi nevšečnostmi. » Nekaterim včasih pomaga že prihod v novo okolje.« Več dijakov ima osebnostne težave. »Pri komentiranju moramo biti previdni,« poudari Manja Petelin. »Strokovnjaki bi dejali, da so morda mladi postali občutljivejši. Z anketo že od leta 2005 ugotavljamo različne stvari o zadovoljstvu dijakov in staršev. Med odgovori je zadnja leta nekaj takšnih, zaradi katerih bi nas moralo skrbeti. Vsako leto je več odgovorov, ki potrjujejo, da je mlade strah in da so pogosto potrti. Ugotovili smo, da se strah nanaša na neuspeh v šoli, vse drugo pa na uspešnost, ali se bodo uveljavili, ali bodo imeli prijatelje in podobne stvari, povezane z njihovo samopodobo. Današnje okolje je storilnostno naravnano, ocene in uspeh so pomembni za napredovanje. K nam prihajajo dijaki tudi iz oddaljenih krajev, ker si želijo v določeno ugledno šolo, čeprav imajo te vrste šolo tudi v svojem kraju.«

Revščine jih je sram. O revščini se danes načeloma veliko govori, a le kot o družbenem, ne pa osebnem problemu. »Slovence je sram priznati, da so revni. Včasih za težave izvemo šele, ko starši ne poravnajo oskrbnine tudi več mesecev, ko morda izgubijo službo ali imajo druge težave. V takšnih primerih skušamo podaljšati rok plačila in svetovati. Obenem pa izvemo težke zgodbe, ki bi nam sicer ostale skrite, saj dijaki o njih ne želijo govoriti.« Nekateri dijaki prihajajo iz težavnih družin. »Nekdanja dijakinja nam je priznala, da je v domu prvič v življenju začutila, da je nekomu mar zanjo, ko jo je njena vzgojiteljica sprejela in se ji posvetila. Izhajala je iz družine, kjer tega ni nikoli doživela.«

Vse več tudi razvajenih. Nekateri dijaki pa so preprosto razvajeni. »Za celo vrsto otrok starši pretirano skrbijo in jim ne pustijo odrasti. Takšnih je vse več. Starši namesto njih razmišljajo in urejajo zadeve. Tako jim ne dajo priložnosti, da bi se osamosvojili. »Nekega stanovalca smo želeli izključiti zaradi neupoštevanja domskih pravil in zanemarjene sobe. Ko smo o tem obvestili njegovo mamo, je takoj prihitela in v sobi naredila 'generalko'. Tako daleč gredo včasih stvari. Mnogi starši danes preveč hlepijo po tem, da bi otroku ponudili vse, pa čeprav na račun lastnega odrekanja.«

Vzgojnih ukrepov skoraj ni več. Manja Petelin se spominja, da je bila še pred približno dvajsetimi leti Knjiga nočnih opažanj, ki so jo pisali dežurni uslužbenci, prav vznemirljivo branje. »Poročila so opisovala, kako so na katerem od oddelkov stanovalci kadili, kako so se fantje zravsali, igrali nogomet na hodniku, loputali ali lezli skozi okna … Dogajalo se je marsikaj. Vzgojitelj se je bal, kaj bo zjutraj zapisano o njegovi skupini.« Danes je drugače, vpisov v to knjigo skoraj ni več. »Takratni prekrški so se zdeli normalni, zdravi, predvidljivi. S pedagogi se sprašujemo, ali se bo morala spremeniti tudi naša vloga ali morda toliko bolje delamo.« Dežurni varnostnik ponudi odgovor: »Zvečer je tišina, komaj me še kdo pogleda, vsi že ležijo v posteljah in seveda gledajo v svoje telefone …« Mladi se zapirajo vase. Vendar stanje ni brezupno. »Opažamo, da se dogaja miselni premik. Dijaki se že zavedajo pomanjkljivosti takšnih medijev, ki ne morejo nadomestiti druženja s prijatelji.«

Več v Zarji št. 40, 10. 2. 2018.