28 novinarjev, ki so želeli doseči, da bi javnost dobila pravico do vpogleda v to, kako evropski poslanci porabljajo davkoplačevalski denar, je sodišče torej gladko zavrnilo. Pravna zastopnica novinarjev Nataša Pirc Musar pravi, da je že od začetka vedela, da bo pravno gledano zelo težko doseči, da bi novinarji in posledično celotna javnost imeli vpogled v to, za kaj evropski poslanci zapravljajo denar. »To pa zato, ker je evropska uredba o dostopu informacij javnega značaja, ki pokriva evropske institucije, pomensko zelo zaprta. Gre za slab zakon oziroma uredbo s področja transparentnosti. Mnoge države imajo boljšo, vključno s Slovenijo. Je pa sodba, o kateri govorimo, po eni strani dobra, po drugi pa slaba,« pravi.
300 milijonov evrov, pa nimamo pojma, kam gredo. Pirc Musarjeva kot pozitivno plat sodbe izpostavi dejstvo, da se je v njej jasno in glasno zapisalo, kar je parlament tudi priznal na zaslišanju, in sicer da v evropskem parlamentu nimajo prav nobenih podatkov o tem, kako poslanci porabijo ogromno denarja, ki ga prejemajo mesečno. »Govorimo o splošnih dodatkih, ki znašajo 4500 evrov na poslanca na mesec, krat 750 poslancev, krat pet let. Lahko si izračunate, koliko denarja je to.« Kot slabo plat sodbe pa omeni, da so se sodniki postavili na stališče, da imajo poslanci, medtem ko opravljajo svojo funkcijo in porabljajo javni denar, pravico do varstva osebnih podatkov. »To smo v Sloveniji razčistili že pred desetimi leti. Zato zelo težko pristanem na to, da se bo evropski poslanec lahko skliceval na svojo pravico do varstva osebnih podatkov, medtem ko bo upravljal naš, davkoplačevalski denar. Če sem malce demagoška ... 750 poslancev v petih letih, kolikor traja poslanski mandat, porabi poleg plače okrog 300 milijonov evrov. Ta sodba evropskega sodišča je popolnoma zakrila preglednost, kam odhaja tako zajeten kup denarja,« opozarja.
Izkazovanje nujnosti je lahko izrazito težko. Edini način, da se novinarji lahko dokopljejo do informacije, kako je evropski poslanec porabil davkoplačevalski denar, je izkazovanje nujnosti posredovanja. Glavni očitek sodnikov je bil ravno, da tožeče stranke te nujnosti niso izkazale. »Nujnost v novinarskem delu pa je strahovito težko izkazovati. Če karikiram, bi do teh informacij prišli, če bi žvižgač povedal, da je nekaj narobe, in bi že imeli v rokah dokaz, da se je denar nezakonito porabljal. Potem bi vložili zahtevo v parlament, mi pa bi samo dobili potrditev za tisto, kar smo že ugotovili. Naš namen ni bil tak, temveč smo želeli pridobiti vse podatke, da bi lahko napravili analitična orodja, ki bi omogočala preglednost porabe denarja. Zagotavljam vam, da bi bilo vseh 28 novinarjev, ki smo jih zastopali, presrečnih, če bi na koncu ugotovili, da je bil denar porabljen korektno. Te možnosti nam niso dali. Z nujnostjo se bomo sicer še vedno lahko dokopali do kakšnega podatka, ne bomo pa mogli napraviti tega, kar je denimo naredila Heather Brooke, britanska novinarka, ki je pred nekaj leti prva zahtevala surove informacije o tem, kako poslanci porabljajo dodatni denar, ki ga dobijo poleg plače. Če se spomnite, je bil takrat v Britaniji velik škandal, ko se je ugotovilo, da poslanci s tem denarjem kupujejo hišice za račke, si obnavljajo domača stanovanja in tako naprej. Žalostno je takrat bilo tudi to, da je Tony Blair po tem, ko mu je potekel mandat premierja, rekel, da je bila njegova največja napaka v mandatu, da je pustil, da se sprejme zakon o dostopu informacij javnega značaja.«
Več v Zarji št. 40, 2. 10. 2018.
