Po julijskih podatkih ZZZS na zobozdravstveno obravnavo v Republiki Sloveniji čaka 43.450 ljudi, od tega 32.530 nedopustno dolgo. V čakalni vrsti za ortopedsko obravnavo je 26.850 bolnikov, od tega jih nedopustno dolgo čaka 13.820. Na kardiološko obravnavo čaka 33.380 bolnikov, na okulistično 32.620. Dodajmo, da je, kot je poročalo Delo, oprema slovenskih bolnišnic 85-odstotno izrabljena in da premnoge leta 2018 ne premorejo niti klime … In težko se bomo izognili zaključku, da je slovenski zdravstveni sistem očitno marsikaj, samo sistem skrbi za zdravje slovenskih državljanov ne.

Tudi če je zaključek še tako očiten, nanj ne želijo pristati člani neformalne skupine Mladi zdravniki Slovenije. Če bi to po tipični slovenski inerciji storili, bi s tem vendar izdali svoje poslanstvo! Skupina je nastala leta 2017 kot odraz čedalje večje stiske idealističnih mladih ljudi na prvi bojni liniji sistema, ki z vsakim dnem bolj spominja na počasni posnetek velikanske vlakovne nesreče.

Čedalje bolj razočarani. V pismu, ki ga omenjamo v uvodu, so našteli tudi največje probleme. Čakalne dobe so vedno daljše. Korupcijske zgodbe, v katerih so razvpite žilne opornice le vrh ledene gore, so ostale brez epiloga. Za zdravstvo je namenjenega čedalje več denarja, a v glavnem služi za poplačilo dolgov in dobaviteljev. Tisoči in tisoči bolniki v hudih težavah čakajo, medtem ko zavarovalnica in dobavitelji poslujejo z dobičkom. Zdravniki in drugo zdravstveno osebje, še posebej izgorele medicinske sestre, obupujejo in zapuščajo svoja delovna mesta. Mladi zdravniki pa odhajajo v tujino zaradi boljših delovnih razmer. Pri čemer plače sploh niso glavni dejavnik odhoda.

V državi imamo trenutno več kot tri tisoč mladih zdravnikov. Na vrhuncu dejavnosti jih je na seznamu prejemnikov e-pošte tukaj predstavljenega neformalnega združenja komuniciralo več kot tisoč. »Edini člen, ki je v zadnjem obdobju potegnil krajšo od mladih zdravnikov, so prav naši bolniki,« nam na srce polaga eden izmed njih. »Želimo si, da bi si zdravniki s trdim delom, odgovornostjo in etiko – ne s servilnostjo politiki in lastnim ekonomskim interesom – spet priborili mesto v družbi, ki smo ga imeli nekoč … Ne pa tako kot danes, ko smo postali predvsem nekakšen strelovod za nedelujoč zdravstveni sistem. Vsaj za prvo silo učinkovit javni zdravstveni servis je menda ja v skupnem interesu vseh nas? Ljudje najbrž pač ne bodo zdravi in produktivni samo s pomočjo marihuane in homeopatije!«

A po letu in pol precej intenzivnega delovanja so Mladi zdravniki čedalje bolj razočarani. Kljub intenzivnemu opozarjanju na probleme in iskanju rešitev, pravijo, so šle reči v tem obdobju samo še navzdol. Tudi nekatere ključne.

Izganjamo mlade zdravnike!? Prav je, da se javnost zaveda, da so se skupaj z bolniki v čedalje bolj nevzdržnem položaju znašli tudi zdravniki in medicinske sestre. Mlajši zdravniki so bili v preteklem letu še prav posebej na udaru. Pod Cerarjevo vlado sprejeti zakon o zdravstveni dejavnosti je tudi njihov položaj prignal do samega absurda.

Morda najbolj od vsega jih je prizadela uvedba dodatnega tri- do petletnega obdobja, preden smejo postati nadzorni specialisti oziroma nosilci zdravstvene dejavnosti. »Teh tri do pet let lahko gremo počet čisto nekaj drugega, recimo prodajat čevlje. In šele ko se to obdobje izteče, postanemo nosilci zdravstvene dejavnosti. Brez kakršne koli argumentirane strokovne presoje. Edini zahtevek je staranje. Vmes pa gremo lahko skoraj v katerokoli evropsko državo in takoj postanemo nadzorni specialisti. Kar med drugim pomeni, da lahko odpremo svojo ambulanto. V Sloveniji pa tega ne smemo storiti.«

Spomnimo se: po že tako dolgem študiju na fakulteti mora slovenski mladi zdravnik opraviti pripravništvo in strokovni izpit. Na tej točki postane zdravnik brez licence, za katero se je treba prijaviti na specializacijo, kar traja dodatnih štiri do šest let. Po novem jih potem čaka še dodatnih tri do pet let golega staranja.

Kdo je v ozadju nesmiselne odločitve? Poleg zdravnikov zaradi tega najbolj nastradajo odročni kraji, kjer zdravnikov specialistov posledično primanjkuje še bolj kot prej. Kar je v ostrem nasprotju z evropskimi trendi, kjer se razvite države načrtno premikajo v smeri razgradnje velikih bolnišnic na račun okrepitve periferije in primarnega zdravstva.

Mladi zdravniki pravijo, da si take bizarne ureditve, kot je predvidena v nedavno sprejeti zakonodaji, preprosto ne znajo razlagati. Sam sem se ob tem spomnil intervjuja, ki sem ga že pred leti napravil z dr. Aleksandrom Dopliharjem, direktorjem ljubljanske klinike Pro Bono. »Na ta način se v resnici umetno zmanjšujejo zaposlitve,« je stanje takrat komentirala legenda slovenskega altruizma. »Ta trenutek nekaj sto mladih zdravnikov čaka in čaka. Direktorji pa lahko javkajo, da nimajo ljudi, sklepajo nove podjemne pogodbe z že obstoječim kadrom in si nekritično izplačujejo nadure. Če ni mladih, morajo pač starejši toliko več delati, kajne? In če bi mlade pripustili k delu, potem pravi ljudje tudi ne bi mogli več uvažati zdravnikov. Kot recimo v Mariboru, kjer so uvozili anesteziste z Reke, za katere je posrednik dobil več kot milijon evrov provizije.«

Urjenje v servilnosti ali prisilni pobeg. Mladi zdravniki z veliko kepo v želodcu poročajo, da tako ureditev v nekaterih delovnih kolektivih izkoriščajo tudi za mobing. Če mladi zdravnik v tem vmesnem obdobju golega staranja ni skrajno priden in servilen, lahko ZZZS od njega terja vračilo sredstev, ki jih je dobival med specializacijo. Gre za vse prej kot zanemarljivo vsoto, saj lahko doseže od 30 do 40 tisoč evrov. Dejstvo, da jih sploh ni dobival mladi zdravnik, temveč njegovi mentorji in ustanova, kjer je delal, je očitno povsem nepomembno. Ta sredstva mora mladi zdravnik vrniti iz svojega žepa.

»Razen seveda, če za vedno pobegne v tujino in računa, da ga ne bodo izsledili oziroma ga ne bo nihče 'zatožil', da je zapustil javni sistem,« pravijo člani skupine Mladi zdravniki. »To ni pretiravanje – to so realne zgodbe, ki se dogajajo. V javnosti pa ob tem še toliko bolj obvelja pavšalno prepričanje: 'Te barabe doktorske, mi smo jim plačali izobrazbo, zato da nam jo lahko podurhajo ven!' A če vse seštejemo, so premnogi v pobeg preprosto prisiljeni. Če se komu zameriš, si pečen. Zato se čedalje več mladih zdravnikov že takoj po diplomi odpravi v tujino, ko je presaditev najlažja. Da jim slučajno ne bi bilo treba vračati sredstev, ki jih povečini sploh niso nikoli videli.«

Več v Zarji št. 38, 18. 9. 2018.