Fredrick Backman je napisal knjigo o zakotnem kraju, kjer vlada brezposelnost, a ljudem vero v življenje vrača ljubezen do hokeja, ki se deduje iz generacije v generacijo. Tovarne umirajo, ljudje svojo vnemo zdaj predajajo športu. Upajo, da bo domačemu klubu uspelo, ker se jim bo tako vsaj za hipec zazdelo, da je uspelo tudi njim. Zato je želja staršev, da bi njihov otrok postal nekdo, velika. Želja otrok, da bi rešili iz tegob svoje starše, je enaka. Glavni junak knjige je otrok, ki si želi eno samo noč ležati v postelji, ne da bi moral računati. Avtor se srečuje s primeri, ko otrokov uspeh postane obliž ali sol na rano njihovih neuspehov.
Pasti, ki pretijo našim otrokom v športu, je veliko. To so lahko tudi preveč ambiciozni starši ali trenerji. V knjigi sta izpostavljena dva trenerja: tisti starejšega kova se zaveda, da je za igralce nevarneje, če dobijo priložnost prezgodaj, kot če jo dobijo prepozno. Drugi je mlajši in zanj je pomembna samo zmaga. Svoje mladince na prehodu iz fantičev v može uči le, kako se zmaguje, in starši ga pri tem nesebično podprejo. Ne zanima jih hokej, samo uspeh. Otroci se v tem vzdušju učijo pravil igre, ki zunaj igrišča ne delujejo. Do želenih stvari pridejo s silo in niso vajeni poraza. Fantje na ledu, recimo, niso vajeni, da jim mlado dekle reče ne. Starejši trener se tega zaveda in si želi, da bi šport ostal na kulturni, prijateljski ravni in na ravni igre, mlajši, ambicioznejši pa stremi k ciljem, ki se lahko sprevržejo tudi v tragedijo.
Ljudje imajo radi zmagovalce. Vse jim oprostijo, piše avtor. Tudi sebičnost in brezobzirnost ter napake, samo da zmagujejo. In tu se zgodba zaplete. Avtor je odličen poznavalec človeških značajev, socialnih in generacijskih prepadov. Koliko športa je dovolj in koliko že preveč? Koliko jih mora biti poraženih, da lahko nekdo zmaga? Mantra mlajšega trenerja, ki moštvo pripelje skorajda na vrh, se glasi: »Kadar je tvoja želja po zmagi močnejša od strahu pred porazom, imaš možnost. Nihče ne zmaga, kadar je prestrašen.«
Zgodba o hokeju kot prispodoba našega življenja. To je zgodba o ravnotežju, ki ga med različnimi soudeleženimi plete usoda. Brez staršev, trenerjev se lahko z mladimi življenji pošteno poigra. Je tudi zgodba o dekletih in ženah trenerjev in igralcev, ki so vseskozi postavljene na drugi tir, za športom in tekmami. Ko se profesionalna pot prekine, so mnoge srečne, da se spet najde čas zanje. Nadalje je zgodba o starših ekstremnih športnikov. »Kot starš se počutiš kot odeja, ki je vedno premajhna. Če se še tako trudiš, da bi vse pokril, vedno kdo zmrzuje.« In to je, kot je zapisala odlična avtorica Jojo Moyes, knjiga, ki nas uči, »kaj nevede zagrešimo, ko fante učimo, naj bodo možje«.
Več v Zarji št. 36, 4. 9. 2018.
