O tem smo se pogovarjali z Magdaleno Urbančič, specialistko pediatrije v Centru za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični, kjer vodijo program zdravega življenjskega sloga za otroke in njihove starše, ki enako potrebujejo pomoč in svetovanje. Pravi, da opaža čedalje več ekstremne debelosti.

V Sloveniji ima dandanes čezmerno telesno težo približno dvajset odstotkov otrok. Statistični podatki sicer pravijo, da se je krivulja debelosti pri otrocih obrnila navzdol, a Urbančičeva to po več kot tridesetletnih delovnih izkušnjah na tem področju in razvijanju programa zdravega prehranjevanja zadržano komentira: »Zelo bi bila vesela, če bi bilo res tako. Pri nas imamo ves čas v program vključenih veliko otrok, obenem pa opažamo več ekstremne debelosti, ki je bolj kompleksna in vpeta v družinsko okolje. Dolgo smo zadovoljno zatrjevali, da v Sloveniji kljub vsemu nimamo ekstremne debelosti. Danes jo žal že imamo. In ne več le v redkih primerih. Včasih smo o tem govorili kot o nečem, kar je povezano s presežkom kalorij, danes pa vidimo, da je povezano z veliko psihičnimi dejavniki, razmerami v družini, družbi ali drugje. Otroci pogosto svoje čustvene stiske lajšajo s hrano.«

Psihološki vidik je vse bolj pomemben za razumevanje debelosti pri otrocih. Zato z njimi v Centru poleg drugih delajo tudi delovni terapevti, psihologi in psihoterapevti. »Pred leti smo veliko delali na področju gibanja ali nizkokalorične hrane, danes se je program korenito spremenil. Ugotovili smo, da brez psihološke pomoči ne moremo napredovati. Povedano drugače: pri otrocih z ekstremno težo je vsekakor treba začeti tudi z družinsko terapijo. Težave so bolj kompleksne, kot smo jih razumeli včasih. Poleg enostavnejših primerov se pogosto srečujemo tudi z zelo zapletenimi okoliščinami, tako v družinskem kot tudi drugem okolju otroka.«

Ranjena otrokova samozavest. Do kakšnih skrajnosti lahko pridejo posamezniki, Urbančičeva ponazori s primerom: »Spominjam se, kako me je pretreslo, ko sem videla trinajstletnika, ki je tehtal 180 kilogramov.« Težave je mnogo lažje rešiti, če v Center pridejo otroci, motivirani za spremembo. Ti so tudi najuspešnejši, še posebno, če jih spodbujajo starši. Tisti, ki bi želeli le ustreči staršem, imajo težave, dokler ne dozorijo. Najtežje je pri tisti skupini, ki začne že sama odločati o hrani in vstopi v puberteto, najlažje pa je navade spremeniti pred vstopom vanjo. Ko nastopi puberteta, se telo intenzivno razvija in raste. Če takrat nimajo izdelanih prehranjevalnih navad, je to lahko usodno, saj telo pošilja informacije o tem, da potrebuje več prehranskih snovi, kar se odrazi v obilnem prehranjevanju. Ob tem ves čas doživlja različne oblike frustracij v svoji ožji ali širši okolici, kar se lahko zažre v otroka.« Posledica je popuščanje na vseh področjih, ne samo pri hujšanju. Otrokovi stiki z vrstniki so slabi, njegova samozavest je na ničli. Trpi tudi šolski uspeh, saj se lahko doma snov nauči, v šoli pa ne bo znal odgovarjati ali reševati nalog. Prav nasprotno pa otrok lažje začne spreminjati svoje prehranjevalne navade, ko začne izgubljati kilograme in vidi napredek, uspeh. »Presenetil me je primer gimnazijca z ekstremno težo. Uspešno je shujšal, zelo pogosto je k nam hodil na kontrolo. Po začetnih učnih težavah je v tretjem letniku za dve oceni popravil povprečni šolski uspeh, ukvarjati se je začel s športom in postal samozavesten.« Podobne primere poznajo tako pri fantih kot pri dekletih, le da včasih fantje potrebujejo nekaj več spodbude.

Hrana je lahko odvisnost. Še ena ugotovitev, ki jo omeni Urbančičeva: »Večina staršev otrok, ki pridejo v Center, nima čezmerne teže. Pri njih poznamo nevarnost, da postanejo ostri in prezahtevni do otroka, kar jih obremeni in začnejo odklanjati pomoč. Postaviti želijo meje, a to priložnost so že zamudili, zdaj bi jo radi postavili kar naenkrat. Tako pa ne gre. Če se je otrok naučil, da je na poti iz šole kupil slaščico, bo razvil pogojni refleks in vedno, ko bo šel iz šole mimo avtomata ali slaščičarne, si bo nekaj privoščil. Rezultat je treba doseči po korakih. Pretrgati prehranjevalne navade je zelo težko.« Odvisnost od hrane je namreč podobna drugim odvisnostim. Tudi zdravljenje poteka po podobnem programu, a s to razliko, da hrane ni mogoče v celoti umakniti, kot to naredijo pri drugih oblikah odvisnosti. Še vedno je treba jesti, zato je okrevanje težje. Pretiravati z omejitvami ni dobro, saj se lahko zgodi, da se težava spremeni v motnjo prehranjevanja, v prikrito bulimijo ali anoreksijo.

Škodljive velike porcije. Na kaj so torej lahko pozorni starši, še preden poiščejo zdravniško pomoč? »Najbolj so problematične količine! Ljudje smo vsejedi. Jesti moramo vse, od zelenjave in sadja do mesa, hrana mora vsebovati tudi maščobe, vendar je pomembno, koliko otrok poje, in največkrat tudi, kako je hrana pripravljena. Ocvrte hrane naj bo čim manj, pogosteje je treba pripraviti jedi na žlico.«

Več v Zarji št. 36, 4. 9. 2018.