Ne, nikoli ni nobenega haska, so mi povedali moji sogovorniki, duhovniki, ki o tej temi nočejo odkrito spregovoriti, češ da se po medijih že preveč govori o tem in z izpostavljanjem ne bi radi prilivali olja na ogenj.
Zanimivo, da župljani pri tem, ko hočejo v svoji sredi obdržati nekega duhovnika, niso uspešni, a ko se ga hočejo znebiti, jim to lahko uspe. Če se zbere dovolj jeznih in vztrajnih, lahko pri škofu izprosijo, da jih usliši. Se je že zgodilo, so mi potrdili sogovorniki.
Kaj smo naredili narobe? Za krajane, ki so svojega dušnega pastirja spoštovali, bili nanj navajeni, še več, navezani – dolga leta je z njimi živel v harmoniji, sodelovanju, prisostvoval pri vseh njihovih življenjskih prelomnicah, kot so rojstva, poroke, smrti, obhajila in birme, ki jih na Slovenskem zdaj še bolj na veliko praznujejo kot nekdaj, ko so birme in obhajila minila v skromnem družinskem krogu s prazničnim kosilom, danes pa se gre v gostilno, nemalokrat najame celo ansambel, povabljencev pa je za malo ohcet (tudi 50) –, je njegov odhod tragedija. Ko škof reče, tale vaš priljubljeni duhovnik mora oditi, seveda sledita ogorčenje in žalost faranov. Ti se ob premestitvah, ki ljudem nikoli niso povsem jasne oziroma jim jih nič kaj na dolgo ne utemeljujejo, čutijo opeharjene, jemljejo jih celo kot kritiko, češ, zdaj pa nismo v redu in zakaj so nam ga vzeli. V krajih po Sloveniji premestitve župnika vedno dvigajo prah, slovesa pa so velikokrat zelo čustvena, tečejo tudi solze.
Obljubil sem pokorščino. Zelo hudo je bilo pred sedmimi leti v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, ko so krajani izvedeli, da bodo morali po 23 letih svojemu župniku Francu Rataju pomahati v slovo. Škof ga je odposlal v Dobovo, letos pa mora po sedmih letih spet spakirati in odpeketati v Ljubljano. Na njegovi poklicni poti je to že četrta premestitev.
Več v Zarji, št. 33, 14. 8. 2018
