Morda bi bilo bolje, če bi bila ocenjena v hruškah, saj na posestvu raste veliko avtohtonih sort hrušk. Največ v Sloveniji. Njihov ponos, pravzaprav je to kar njihova maskota, pa je tepka, ki leze že v dvestoto leto. Breda Gnamuš, gospodinja, je kmetijo podedovala, nikoli pa si ni mislila, da bo tu živela in delala z družino.

Breda Gnamuš, zgovorna in prijazna 46-letnica, pravi, da je pravzaprav mestni otrok, saj je na tukajšnji kmetiji živela samo prvih pet let življenja. Potem so se s starši preselili na Ravne, pozneje pa je študirala v Ljubljani. »Pojma nisem imela o življenju na kmetiji, znala sem samo 'drek šobat' (očistiti gnoj pri živini, op. a.) in 'ajmer' držati teličku, ki je pil, da se mleko ni polilo!« Danes pa je glavna – skupaj s partnerjem Romanom Dušakom in njunima otrokoma, 24-letno Lariso in 22-letnim Nejcem – na kmetiji, kjer redijo ovce in vodijo uspešno turistično kmetijo. Do kmetije, kakršna je danes, je bila pot precej zavita. Še dobro, da je bil par mladostno zaletav, ko je podedoval kmetijo, če bi imela več življenjskih izkušenj, bi verjetno vrgla puško koruzo in ne bi skočila na glavo in brez rezerve v nekaj, česar sploh nista poznala.

Dediščina. Breda Gnamuš je kmetijo podedovala leta 1994. »Takrat sva bila z Romanom zelo mlada, bila sva stara nekaj čez dvajset let, živela sva običajno študentsko življenje,« obuja spomine Breda. »Sprva sva bila precej navdušena nad dediščino, sanjala sva o tem, da bova redila divjad, tako kot sva videla pri bližnjih sosedih. Bova zagradila prostor, pa naselila notri damjake, sva pustila prosto pot svoji domišljiji. Predstavljala sva si, kako bo to fino, služila bova brez kakšnega velikega truda,« se danes spominja njunega mladostnega sanjarjenja Breda. Ko sta začela raziskovati, kaj vse bi potrebovala za rejo divjadi, se je kmalu izkazalo, da bi moral biti eden od njiju lovec. »No, to pa ni bilo več za naju,« se smeji. Odšla sta na morje in tam je padla odločitev, da se ne bosta preselila na kmetijo in ne bosta redila divjadi.

Breda in Roman sta si ustvarila družino v Celju, imela sta vsak svoje podjetje in šlo jima je dobro. Včasih sta šla na kmetijo in kaj postorila, pozneje pa so kmetijo dali v najem.

Mlad in zagnan par se je okoli leta 2001 odločil, da bo gradil hišo, saj sta imela nekaj prihrankov, želela sta na svoje, saj sta do takrat živela v hiši Romanovih staršev.

Kmetijska oddaja. O domačiji na Selah Breda in Roman nista več razmišljala. »Do tiste usodne nedelje. Lenobno sva sedela na kavču in gledala kmetijsko oddajo, v kateri so vrteli prispevek o Koroški in turističnih kmetijah ter o evropskih sredstvih, ki so na razpolago za tovrstne kmetije. Samo spogledala sva se in si rekla, kaj če bi midva poskusila s turistično kmetijo na Selah? » Odločitev je bila sprejeta brez velikih besed. Nekaj časa o tem nista govorila z nikomer, saj nista hotela, da bi kdorkoli vplival na njuno odločitev. Ko sta čez nekaj časa povedala, kaj sta se odločila, so bile reakcije pričakovane, nekaj prijateljev in sorodnikov je bilo za, drugi so mislili, da se jima je malce odtrgalo, da hočeta precej lagodno življenje zamenjati za nekaj, kar zagotovo zahteva trdo in naporno delo.

Pomembna je odločitev. Še dobro, da Breda in Roman nista vedela, kaj ju čaka, imela sta privarčevan denar za gradnjo hiše, ki sta ga bila pripravljena vložiti v kmetijo, saj bi se verjetno premislila. Pa se nista, hvala bogu, zato danes lahko uživamo v lepotah in dobrotah te kmetije. »Sploh nisva vedela, kam naj se obrneva, kam naj pokličem, da bi se prijavila za evropski denar. Če zdaj pogledam nazaj, se smejim sama sebi, saj sem se prav 'tumasto' obnašala,« v lepi koroščini pove Breda. »No, potem so z nama stopili v stik ljudje s kmetijsko-svetovalne službe in tam sem dobila zlata vreden nasvet – vidva se morata odločiti za turistično kmetijo, evropska sredstva so samo v pomoč!« In tako je tudi bilo. »Nič nisva znala, pojma nisva imela, Roman še traktorja ni znal voziti,« se spominja začetkov. »Pa zapišite, da brez dobrih sosedov tudi ne bi bilo nič, ogromno so nama pomagali, niso bili žleht in stali so nama ob strani! Pokazati so nama morali najosnovnejša opravila, tudi to, kako se priključijo različni kmetijski stroji. Čisto lahko bi se delali norca iz naju, češ, kaj bosta ta dva, ki nimata pojma!«

Delovne fešte. Staro domačijo je bilo treba obnoviti. »Hiša je bila brez centralne, brez tople vode. Toplo vodo smo greli v grelniku, pod katerim je bilo treba zakuriti. V takem res ne moreš začeti turizma,« se vrne na začetke Breda. Tu sta bila še odraščajoča otroka, ki sta bila vajena mestnega življenja. »Zavedala sem se, da morda otroka ne bosta z veseljem šla na kmetijo. Ampak imela sva srečo, da so nama pri obnovi pomagali prijatelji, ki so imeli otroke približno enake starosti, in iz obnove smo naredili žur. Imeli smo nekakšne delovne fešte, na posestvu smo taborili, spali smo v šotorih, ker smo staro bajto čisto razdrli, da smo jo potem lahko postavili tako rekoč na novo. Otrok nisva nič silila, počasi sta se privajala, in ko smo se selili, ni bilo z njima nobenih težav.«

Ovce in druga menažerija. Prve goste sta Breda in Roman sprejela že leta 2004. »To seveda še ni bilo čisto uradno, prišli so prijateljevi prijatelji. Se spominjam, da še okenskih polic nismo imeli. Čisto zares pa smo dejavnost začeli leta 2007,« se v pogovor mimogrede vključi Roman, ki nekako ne zdrži pri pogovoru za mizo, saj je treba neprestano kaj postoriti. No, toliko časa se le še ustavi, da mi pove, da se poleg turizma ukvarjajo tudi z ovčerejo. In res, kakšnih petsto metrov od hiše se v hribu pase čreda ovac. Mene, ki sem 'gor zrasla' na asfaltu, zanima, kako jih prikliče. Samo nasmeje se, Breda pa vskoči: »Čisto preprosto, na Romana se odzovejo takoj, nas druge pa večkrat pustijo čakati,« razloži. Poskusim, tulim v breg tisti »bc«, večkrat ponovim, ovce pa nič. Poskusi Breda, tudi nanjo se ne odzovejo, mirno se pasejo naprej. Potem pa je Roman zaklical svoj »bc, bc, bc« in nisem mogla verjeti svojim očem – kakih petdeset ovac se je hipoma zapodilo proti kmetiji. One že vedo, kdo je gospodar! Sicer pa je vse v hiši v znamenju ovac, saj je to njihova glavna kmetijska dejavnost. Še Aja, domači pes, zlata prinašalka, je podobna ovci! Na kmetiji bodo mestni otroci veseli, ker bodo v živo videli tudi zajčke, pa ribe v ribniku (ki se znajdejo velikokrat tudi na krožniku).

Eko hrana. Kmetija Ravnjak je ekološko usmerjena, povesta Roman in Breda. »Naši gostje jedo enako hrano, kot jo jemo sami. In nismo neumni, da bi pridelovali hrano, ki bi jo škropili s strupi. Že naša stara mama je bila eko,« pravi Breda, ki je tudi odlična kuharica, Roman pa doda: »Naju 'pospešen' razvoj ni zanimal. Res je več dela s pridelavo ekološke hrane, ampak mi o tem sploh ne razmišljamo. Ne ustvarjamo zato, da bi prodajali, vse, kar zraste pri nas, porabimo doma,« nam razloži svojo poslovno filozofijo. Sploh sta oče in mama odličen zgled Larisi in Nejcu, ki sta že dolgo časa nepogrešljiva člana Ravnjakove ekipe. Mislim, da se očetu in mami ni treba bati za naslednike.

Več v Zarji št. 32, 7. 8. 2018.