Spustita se po toboganu, obe nasmejani in plavolasi, in ob pristanku v plitvi vodi deklica v maminem naročju malo zagodrnja – se ji je vožnja zdela prekratka? –, ampak takoj potem se na ves glas zasmeje, tako gromko, kot to znajo samo majhni otroci. Na drugem bregu so starši svojega otroka – skrajno ljubeče – pravkar v velikem loku zabrisali v vodo in nedaleč stran se dva fantka prešerno škropita (za to ju je prosil fotograf, ampak užitek zato ni nič manjši). Na lesenem mostiču med bazenoma mlada reševalka iz vode – lahko bi prišla naravnost iz Obalne straže, le da je njena uniforma oranžna – opazuje plavalce in v njenih sončnih očalih se zrcalita voda in nebo.
Podobne prizore te dni lahko vidite ob vseh slovenskih bazenih, le da tukaj nekaj manjka. Vonj po kloru. Dobrodošli v prvem in še vedno edinem slovenskem biološkem bazenu.
Če ne veste, kaj je biološki bazen, vam tega čisto zares ne gre zameriti. Edinega v deželi imajo zadnja leta – ravno prejšnji teden so imeli četrto obletnico odprtja – na Koroškem, nedaleč od avstrijske meje, v Radljah ob Dravi. Tole pomeni biološki: da vanj »nikoli in pod nobenimi pogoji ne dodajamo kemikalij«, pravi Dominka Karlatec, področna svetovalka za turizem JZ ŠKTM Radlje ob Dravi. Vso vodo – malo več kot tri tisoč kvadratnih metrov vodnih površin – očistijo le s pomočjo peščenih filtrov in skrbno izbranega rastlinja. In je, tako pravi najnovejši izvid vsakotedenske analize, tako čista, da bi jo lahko pili.
Žabe svatbo so imele: biološki bazen – pravzaprav sta dva, ločena z mostičkom – prinaša nekaj omejitev: vsi kopalci se morajo obvezno oprhati, pikniki ob vodi niso dobrodošli, psi pa so absolutno in brezprizivno prepovedani. Da čista voda ostane čista, to zahteva ozaveščene kopalce. Ali torej omejitve odvračajo ljudi? Nasprotno, zatrdi Dominika, »k nam prihajajo predvsem posamezni gostje, ki si želijo drugačnega užitka, sprostitve v naravi, in družine z majhnimi otroki.« Prodajo največ 478 vstopnic na dan in v vodi je sočasno lahko največ 97 kopalcev. »Se zgodi, da na višku sezone v vročih poletnih dneh kopalci, ki pridejo popoldne, ne morejo več priti na kopališče,« pravi. In ne, če ste 479. kopalec tistega dne, ne morete več kupiti vstopnice, pa če vam je še tako vroče. Voda, smo že omenili, ima zapeljivih 25 stopinj in zaradi zelenja vsenaokrog je na trati ob vodi precej manj vroče kot ob bazenu sredi mesta. Kar je sreča, kajti drevesa, ki so jih zasadili za senco, so še mlada.
Pa ne bi bilo preprosteje imeti čisto navaden kloriran bazen? »Zagotovo je enostavneje imeti bazen s kemikalijami,« se strinja Dominika, »a mi se vračamo k naravi. Občina se je že pred časom prijavila na projekt in uspelo ji je. Pri tem smo bili pionirji,« pravi ponosno. Zdaj si njihov zeleni biser, kot mu rada reče moja vodnica, hodijo ogledovat predstavniki drugih občin, ki si tudi želijo imeti nekaj podobnega.
Takole to gre, najprej so izkopali oba bazena (globina je od 1,35 do 2,5 metra), dno prekrili s folijo in potem v vodo skrajno premišljeno in skrbno načrtovano zasadili rastlinje, ki čisti vodo. A rastline se disciplinirano držijo brega, na sredini pa je dovolj prostora za plavanje in za igre v vodi. Do deset odstotkov vode na dan – več zaradi rastlin ne smejo, kako bi bilo pa vam všeč, če bi vam tako rekoč izpod riti potegnili podlago za življenje? – prečrpajo na pesek, filtrirano in očiščeno vodo pa nato spustijo nazaj v bazen. Vode, mimogrede, ne prispeva reka Drava, ki teče v bližini, temveč je to podtalnica. »Drži pa, da so kdaj pa kdaj v vodi živi organizmi. A če priskaklja kakšna žabica, je to le potrditev, da je voda čista, saj vemo, da je žaba eno najbolj občutljivih bitij.« Najmanj enkrat na leto vso vodo izčrpajo in očistijo dno bazenov.
Več v Zarji št. 32, 7.8.2018
