Stala sem čisto na robu in gledala dol. Dvesto dva metra se v dolini niti ne sliši prav veliko, ampak če se zgoraj ozreš pod noge v tisti čisti nedestilirani prepad pod sabo, je pa kar globoko.
Ko so v me uredništvu vprašali, ali bi šla delat reportažo na zipline v Planico, sem brezskrbno skomignila, seveda bi – ampak takrat še nisem stala na vrhu planiške velikanke, približno tam, od koder se odženejo smučarski skakalci. V dolini so prodajali majice z napisom Počutite se kot Prevc, ampak tam gor se nisem počutila kot Prevc. Razen če je na vrhu tudi on zelo zelo živčen.
In potem sem stopila v prazno.
Da je to najbolj strm zipline na svetu, je nonšalantno omenil Jure Ajbišek, operativni vodja ziplina, tisti v majčki z napisom #Feel like Prevc. Povprečni naklon je 38 %, na nekaterih mestih pa še več, saj 566 metrov dolga jeklenica v prvem delu sledi profilu letalnice. In ko jo takole s 70 do 85 kilometri na uro zipneš v dolino, ko ude in življenje obesiš na šestnajst milimetrov debelo jeklenico in upaš na najboljše, preletiš 202 metra višinske razlike v samo štiridesetih sekundah. In vso pot ti veter žvižga okrog ušes.
Štirideset sekund: že v dolini sem se dala iz previdnosti poučiti o možnostih pobega. Si kdo kdaj premisli, sem vprašala. »Zelo zelo redko,« je odvrnil Jure. »Na prste ene roke bi lahko preštel ljudi, ki so si premislili že spodaj, pa še nekaj takih, ki so si zgoraj premislili. Največkrat so to otroci ali najstniki.«
Da, je prikimal, če se želi kdo na vrhu obrniti, to seveda lahko stori. »Absolutno nikogar ne silimo. Pri takih adrenalinskih stvareh je fino, če si človek to sam želi narediti. Da ni pod pritiskom staršev ali svoje družbe, še najmanj pa pod našim. Če vidimo, da je nervozen, se s človekom poskusimo pogovoriti. Tako ga poskušamo sprostiti, damo mu možnost, da opazuje spust nekoga drugega, da vidi, da ni nič hudega. Če pa po vsem tem še zmeraj okleva, lahko vedno pride s sedežnico nazaj dol.«
Fant in dekle na vrhu sta delovala zelo pomirjujoče. »Danes smo že preskusili, že več se jih je spustilo in je varno,« se je hecala ona. S ščepcem humorja me lahko prepričate v karkoli. Šimen je šel prvi in je brez vidnega vznemirjenja zaradi potencialne bližine smrti poniknil nekje v globini.
Krasna služba, sem klepetala, da mi ni bilo treba gledati dol, medtem ko me je pripenjala na jeklenico, se potem, ko je konec šihta, odpeljeta v dolino? Eden ja, sta rekla, drugi mora pa pospraviti opremo. Šimna so medtem spodaj očitno srečno sneli z vrvi. Potem je bil pa nepreklicno čas, da se spustim.
Najprej ni bilo nič hudega.
Potem je bilo fino.
Potem se mi je zazdelo, da gre nekam počasi in da ne bi bi imela nič proti, če bi šlo hitreje.
Nato sem pristala.
Krasno bi se bilo vsak dan takole voziti iz službe.
Več v Zarji št. 30, 24.7.2018
