Držal jo je ob desni rami, vse mišice napete, in zamišljeno strmel v daljavo. Kar videlo se je, kako tam zadaj za očmi napeto nekaj preračunava. Kot grški kip, samo da takrat še niso poznali motork. Občinstvo je zadrževalo sapo. Potem se je zbudil iz transa, se zagnal in jo z vso močjo zabrisal naprej. Zamaknjeni ooooooo občinstva se je med letom sprevrgel v občudujoč uuuuuu!, ko je letela, še kar letela in se slednjič zarila v pesek.
Dobrodošli na petem svetovnem prvenstvu v metu motorke.
Ko sem odprla vabilo, sem kar zacvilila. Rada bi, da veste, da tega običajno ne počnem, navadno ob pregledovanju svojega elektronskega nabiralnika zelo dostojanstveno klikam na dostojanstvena vabila na tiskovne konference in druge dostojanstvene dogodke. Ampak če bi prebrali »Društvo za turizem, rock, rekreacijo in relaksacijo Kočevje vas od 18. ure naprej vabi na 5. svetovno prvenstvo v metu motorke«, mar vi ne bi cvilili od navdušenja?
Peto svetovno prvenstvo? Že peto? Zakaj so mi šele zdaj povedali?
Legenda o županu. Ko sem se okrog hvalila, kam grem v soboto, so me vsi spraševali isto: »A so prižgane?« Ne, motorka, ki jo mečejo – vsi mečejo isto –, ni prižgana, še verigo so ji sneli, pravi organizator Igor Rančigaj. »Motorka je odslužena. Imamo spoštovanje do tega orodja, vemo, da prinaša kruh. Ampak met motorke je šov, vsako leto večji, vsako leto boljši. Imamo tri rezervne motorke, vse stehtamo. Če kaj odleti, damo noter svinec, da tehta natanko 9,45 kg,« pravi. In je bilo torej treba z blagim vzdihom razočaranja pozabiti na odrezane leteče prste.
Po kočevskem nebu so žage prvič letele leta 2014. »Met motorke je nastal kot spremljevalni program Kočevske rock scene, to je festival kočevskih glasbenikov,« se spominja Rančigaj. »Na tretjem metu motorke se je zgodil preskok – ker je deževalo, smo motorko metali zunaj na dežju, fantje so šli pa noter na koncerte. Takrat smo se razšli, razdvojili, kajti opazili smo, da ima prireditev velik potencial in da je sama zase dovolj.«
Povsem nenamerno je leteče motorke zakuhal takrat sveže izvoljeni kočevski župan Vladimir Prebilič, ki je v svojem prvem intervjuju glasbo kočevskih rokerjev nepremišljeno primerjal z žaganjem. In so šli potem užaljeni rokerji tekmovat v metanju motorke. Župan se je opravičil in pozneje celo nastopil na enem od tekmovanj. Ni zmagal, je pa postavil županov rekord. In dokazal, da ima smisel za humor.
Medo ima skrbi. Kakšno uro pred tekmovanjem, ko so začeli zbirati prijave, sem se odpravila malo naokrog. Razstavo »redkih in zgodovinsko dragocenih motork« sem preskočila, obstala pa sem ob lesenem kipu medveda, narejenem z motorko. Jože Volf, ki ga je naredil, je priznal, da je za izdelavo potreboval en dan, naredil pa ga je že doma. A se je dal takoj prepričati, ko ga je fotograf Iztok poprosil, naj prižge motorko. No, je rekel umetnik z motorko, pravzaprav bi lahko dokončal še nekaj tamle pri desni nogi.
Medved (iz smrekovega lesa, je povedal umetnik) je zaskrbljeno škilil dol proti svoji taci, češ, pazi, kaj delaš, tale stvar je ostra. Okrog ograde z medvedom, kiparjem in žago se je v hipu nabral radoveden obroč otrok z očmi kot kavni krožnički, ki jih je privabil plemeniti zvok rohneče motorke. Ampak, ahhh, veselje ni dolgo trajalo, noga je bila kmalu popolna. Medved si je vidno oddahnil.
Najbolj demokratičen šport na svetu. Pravila so preprosta. Motorko mečejo z izmetnega mesta, ki je veliko 250 krat 250 cm, prestop pa pomeni razveljavitev meta. Vsi mečejo isto, 9,45 kilograma težko motorko, ki jo lahko (za ohišje) držijo z obema rokama, a vreči jo smejo le z eno. Vsak tekmovalec ima dva meta, osem najboljših pa potem v finalu po tri. Nič ni treba seštevati, deliti in računati povprečja, zmaga preprosto tisti z najdaljšim metom v finalu.
Merili sta dve sodnici, tretja je pa budno oprezala za prestopi. Po vsakem metu so pograbili pesek, žago pa predali možakarju, ki jo je ljubeče obrisal in jo nežno položil v naročje naslednjemu žagometniku.
Met motorke je skrajno demokratičen šport, obstaja ena sama kategorija, v njej pa po istih pravilih nastopajo tako moški kot ženske. In sta res, dve sta bili, nič natrenirani, kar tako sta prišli in vrgli. In se nista prav visoko uvrstili, a če bi merili pogum, bi bili nedvomno pri vrhu.
Lani postavljeni svetovni rekord 10,06 metra letos ni padel.
Nasmehnite se, snemajo vas. Enkrat vmes je nebo grdo počrnelo, pa so hitro pokrili pisane žaromete, tekmovalci pa so še naprej metali. Prijavljenih je bilo, kot se reče po ljudskem štetju, trideset ljudi in dve ženski. Prišlo je okrog tisoč gledalcev, ki za ogled niso plačali vstopnine, so jih pa ves čas pozivali, naj spijejo kakšno pivce, da bo kaj denarja za naslednje prvenstvo. Kar so tudi počeli.
Potem je padlo nekaj kapljic, občinstvo na eni tribuni je odprlo dežnike, na drugih smo bili pa vsi složno brez in po temno sivem nebu je zakrožil … »Dron!« je radostno zavrisnilo dete v bližini in potem so vsi otroci v hipu pozabili na leteče žage in začeli navdušeno mahati letečemu strojčku. Naprej sem pomislila, kako očarljivo, najbrž mislijo, da v njem sedi mož z Lune, potem sem se pa spomnila, da je to generacija, ki se rojeva s pametnim telefonom v roki in torej bržkone mahajo zato, ker vedo, da jih dron snema.
Več v Zarji št. 28, 10.7.2018
