»Z možem Vaskom sva mojo mamo obiskovala skoraj vsak dan, in ker veva, kaj vse se tam za štirimi stenami dogaja, se sama bojiva visoke starosti in predvsem tega, da bi bila nebogljena in odvisna od pomoči drugih,« prizna in doda, da zdaj veliko bolje razume, zakaj si nekateri stari ljudje sami vzamejo življenje.
Pol stoletja v Nemčiji. Stankina mama Marija Kacijan je pol stoletja živela v Ingolstadtu v Nemčiji, tam je delala v tovarni Audi. Več kot deset let je bila vdova in je stanovala sama v svojem stanovanju. »Bila je vesela in radostna oseba in je nadvse rada živela,« nadaljuje Stanka. Ko sta s sestro, ki je ostala v Nemčiji in je živela »le« 100 kilometrov od mame, ugotovili, da vedno težje skrbi zase, so se vse tri odločile, da je čas za dom starejših. »Nobena od naju, saj ima vsaka svojo družino, ni mogla mami vsak dan pomagati pri vstajanju, umivanju, oblačenju, kuhanju, pospravljanju itd. Jaz še manj, saj je Ingolstat 600 kilometrov od Poljčan.«
Najprej so razmišljale, da bi mama šla v dom starejših v Nemčiji. Pa se je odločila za Slovenijo. »Ker je bila vsako poletje več mesecev pri meni, ker je imela rada slovensko zemljo in ljudi, se je odločila, da si najde drugi dom v Slovenski Bistrici, ki je le približno sedem kilometrov od Poljčan. Tam so namreč leta 2013 zgradili zares lep dom starejših. »Mama se je veselila novega življenjskega izziva in tega, da bo imela tam družbo vrstnikov in pomoč vedno pri roki.« Najbolj je bila navdušena, ko je dobila enoposteljno sobo z balkonom. »Po smrti mojega očeta je bila navajena živeti sama. Na stara leta ne bi hotela z nikomer deliti sobe in sanitarij.«
Vsi so bili prepričani, da bo res brezskrbno živela. »S sestro sva tedaj občutili veliko olajšanje.« Predvsem pa so bili navdušeni nad domskim pravilnikom o oskrbi stanovalcev, ki so ga z zanimanjem prebrali, saj je obljubljal idilično oskrbo. »V dom je šla mama januarja leta 2014. Tedaj je imela 91 let in je še sama hodila s hoduljo. Tudi na stranišče.«
Norčevanje iz predpisov. Kmalu pa so mama in svojci ugotovili, da ni vse tako idilično, kot se je zdelo na prvi pogled. »V številnih predpisih in pravilnikih domov za starejše navadno piše, kaj vse obsega oskrba I, II, III in oskrba III a. Mi smo hitro spoznali, da večina od zapisanega ne drži. Domovi starejših namreč nekaj obljubljajo in zaračunavajo, a potem z obstoječim osebjem, ki ga imajo premalo in ne dovolj strokovno usposobljenega, tega ne zmorejo uresničiti.« Njen mož doda: »To je tako, kot če bi vam obrtnik dal ponudbo za visokokakovostna okna in jih zaračunal, vgradil pa okna najslabše kakovosti. Vi bi seveda takoj in upravičeno protestirali!« Ko v domovih starejših stanovalci ne dobijo primerne in obljubljene zdravstvene ter socialne oskrbe, naj bi bilo pa vse v redu?
...
