Vrnitev domov ali odhod v neznano? Po skoraj sedmih letih je osemletni Cesare Avenati v spremstvu očeta Alessandra in hrvaške psihologinje, ki govori italijansko, v avtomobilu, ki ga je vozil očetov prijatelj, prečkal mejo in prišel v deželo, v kateri je bil rojen. V Moncalieriju, mestu blizu Torina, so ga v družinski hiši pričakali babica in teta, očetova sestra, ter njeni trije otroci, njegovi bratranci.
Med odhodom iz Splita jih je spremljala splitska policija, nato pa so se varnostne enote policije izmenjevale vse do Reke.
Alessandro Avenati je med drugim priskrbel še letalsko vozovnico za dečkovo mamo in dodaten avtomobil, s katerim naj bi se odpeljala do splitskega letališča, saj je upal, da se bo lahko z njo dogovoril glede tega, da bi dečku pomagala pri vživljanju v novo okolje. Nina Kuluz ima namreč še vedno italijansko državljanstvo, ki si ga je pridobila po poroki z Italijanom, od katerega se še vedno ni ločila in s katerim je živela, preden je spoznala očeta svojega sina.
Pred tem se je v Splitu dogajala drama, ki bo zagotovo zaznamovala dečkovo življenje. Oče, ki ga Cesare skorajda ne pozna, je bil prisiljen sina trdno držati v rokah in odločno potisniti v avto – tako so mu svetovali – deček, ki je bil bos in ni hotel hoditi, je jokal in se upiral, zbrano sosedstvo in številni drugi ljudje, ki so bili očitno prepričani, da je treba zasebne probleme reševati na ulici, pa so vzklikali kot na nogometni tekmi in zmerjali policiste, ki so od vozila postavili kordon, da bi zaščitili vhod v blok, v katerem je Cesare živel z mamo. Množica se je predala čustvom v stilu, da »hrvaškega otroka že ne bodo dali nekemu Italijanu« in da »je mama mama«, ki se ji nikakor ne sme vzeti otroka. Vse to se je dogajalo pod transparenti, kot je »Danes Cesare, jutri Duje!« Na tem zadnjem protestu ni bilo pevke Severine, ki je pred tem izrekla svojo podporo Nini in s solzami pospremila usodo svoje someščanke, ki jo menda spominja na njen boj za sina z bivšim možem, ki bi mu rada odvzela starševske pravice. S tem ko se je vmešala v dogajanje, je zagotovo dodatno spodbudila razjarjeno množico.
Ugrabitev lastnega sina. Zaradi neobveščenosti, površnosti in želje po anarhiji so ljudje popolnoma zanemarili dejstvo, da je bil deček že leta 2012 – po razsodbi županijskega sodišča v Splitu in po zavrnitvi materine pritožbe na Ustavnem sodišču Hrvaške – dodeljen očetu in da je Nina nato dolga leta kršila vse te sklepe. Lani je bila na italijanskem sodišču obtožena ugrabitve ter obsojena na tri leta in štiri mesece zapora, na podlagi tega pa so jih odvzeli tudi starševske pravice. Poleg tega bi morala očetu svojega otroka nemudoma plačati 50.000 evrov odškodnine.
Vse kaže, da od vseh teh ljudi ni nihče pomislil na to, da ima tudi oče pravico sodelovati pri sinovi vzgoji in ga tudi redno videvati. Nihče ni imel razumevanja za očetovo trpljenje v vseh teh letih, ko sploh ni vedel, kje je njegov otrok. Malček je pri dveh letih izginil iz njegovega življenja, ker se je mati, ko se je njuna ljubezenska zveza končala, odločila, da se bo vrnila v Hrvaško. Popolnoma je ignorirala sklep tamkajšnjega sodišča, da mora otrok ostati v očetovem domu, ona pa ga lahko vsakodnevno obiskuje in sodeluje pri njegovi vzgoji. Alessandro je sina nazadnje videl poleti 2012, ko se je zaradi postopka v zvezi s skrbništvom mudil na Hrvaškem. Nato je Nina izginila, njena slika pa se je pojavila na Interpolovi tiralici – pred zakonom je postala ugrabiteljica svojega sina. Na hrvaškem konzulatu si je namreč z lažmi pridobila dokumente, nato pa otroka odpeljala, ne da bi o tem obvestila njegovega očeta.
Oče se je vsa ta leta obračal na vse mogoče institucije v Italiji, Hrvaški in EU, hrvaški ministri in vsi tisti, ki skrbijo za podobne zadeve, pa so trdili: »Resno smo pristopili k mednarodni starševski ugrabitvi otroka. Iščemo mater.« Nina Kuluz se je skrivala v Bosni, v katero je menda vstopila ilegalno. Imela je redne stike z družino, predvsem s sestro, ki je vsakič bila kot protestnica v prvih vrstah, te dni pa je bila priprta zaradi domnevnega skrivnega snemanja in objavljanja posnetkov odvzema na družabnih omrežjih. Oče Alessandro, ki je iskal sina, je pristojne organe opozarjal, da bi morali zasledovati Ninino sestro, saj bi lahko tako kaj hitro ugotovili, kje Nina skriva otroka. A se to ni zgodilo.
Nina se je šele pred dvema letoma vrnila v Split. Alessandro je mislil, da se bosta lahko o vsem dogovorila, vendar nikakor ni mogel priti do svojega sina.
Razjarjena množica Splitčanov je na dveh protestih popolnoma ignorirala tudi to, da je otrok hotel ostati z mamo, ker sploh ni imel priložnosti, da bi spoznal tudi svojega očeta. In to ne po očetovi krivdi. Kateri »slab« oče bi dolga leta plačeval odvetnike, do onemoglosti hodil na sodišča in plačeval letalske vozovnice do Splita samo zato, da bi videl svojega otroka?
Mati manipulantka, oče nasilnež? Nina Kuluz je v medijskih nastopih in na sodnih razpravah Alessandra obtožila treh zelo resnih prekrškov. Najprej je dejala, da je nasilnež. Drugič: trdila je, da se Alessandro drogira oziroma se je drogiral. Tretjič: dejala je, da je podkupil sodnike na hrvaških in tujih sodiščih. Prva obtožba ni bila nikoli dokazana. Da bi ovrgel drugo, je Alessandro večkrat opravil teste za odkrivanje opojnih substanc in vsi po vrsti so bili negativni. Celo test, ki so ga opravili z njegovimi lasmi, kjer se droga zadrži najdlje. Tretja obtožba pa je absurdna, kajti kako bi lahko običajni prodajalec avtomobilov – kar je njegovo delo – podkupoval sodnike vseh teh institucij?
A tudi Alessandro ni skoparil z obtožbami na račun Nine. Je pa to opravičeval z dejstvom, da bi podobno ravnal vsak moški, če bi mu kdo ugrabil otroka.
Medtem je bil deček prisiljen z materjo križariti med tremi državami in se skrivati, seveda pa je počasi dosegel starost, ko je začel hoditi v hrvaško osnovno šolo. Po dolgih letih, ko je bil ločen od očeta, se je pri njem počasi razvil strah pred tem, da bi ga lahko ločili od mame. Hkrati pa je prisotnost očeta tudi močno pogrešal. Oče je kar štirikrat prišel v Split, da bi ga odpeljal v Italijo, a mu ga nikoli ni uspelo niti videti. Do poslopja v Pujankah so ga med predzadnjim obiskom pripeljali z močnim policijskim spremstvom, a se zaradi protestnikov niso upali niti približati bloku, v katerem je živel njegov otrok. Zagotovo je to huda travma za vse udeležence v tej nesrečni drami.
Več v Zarji št. 26, 26. 6. 2018.
