Vedno znova pa se čuti klicana tudi od Nub. Decembra lani in januarja letos sta bila s Tomom ponovno v Sudanu. In tam nekje v visokih gorah na območjih Lomona, Acheronga in Changara, ko sta snemala žrtve tuje vojne za nadzor naravnih virov in množične lakote, sta skozi objektive nenadoma zagledala domačine brez prstov, nosov in oči. Gobavci. Od tedaj Bojana razmišlja, kako bi se spopadli s to nalezljivo boleznijo, zaradi katere človeško telo razpada pri živem telesu. Prepričana je, da bi bolezen lahko zajezili, saj jo je mogoče uspešno zdraviti z antibiotiki. A vrnimo se najprej k dvojčkoma.

Kdo sta Aid in Amar. Začelo se je že pri enem letu, ko je njuna mama Amarju odkrila tumor s koreninami po celem jeziku. Bolezni so se vrstile druga za drugo. Amarju so odstranili več nevrofibromov, najhuje je bilo, ko mu je tumor ponorel na očesnem živcu in s svojimi zasevki začel segati v možgane – deček še danes ne more dvigniti veke.  Pri Aidu so odkrili optični gliom, zato vidi le 30 odstotkov, in še to z dvojnim vidom, poleg tega so mu tumorje našli na različnih delih telesa. Bolezen mu je pospešila rast leve noge, ta je bila vse do konca lanskega leta, ko je imel operacijo, kar za deset centimetrov daljša od druge.

A to še zdaleč ni vse, pri šestih letih so Aidu postavili novo diagnozo. Levkemija. Očitno je šlo nekaj narobe tudi pri eni od Amarjevih operacij, saj zaostaja v rasti in razvoju, poleg tega ima poškodbo možganov in 75-odstotno ukrivljenost hrbtenice.

Bojana je enega od dvojčkov spoznala na šoli, kjer je učiteljica. To sta sinova šolske snažilke. »Aida sem opazila na prvem predavanju, ki sem ga imela za osnovnošolce o Nubah, na OŠ 8 talcev Logatec, kjer poučujem. Naslednji dan je prišel k meni z berglami in s prilagojenimi ortopedskim čevljem, a mu ta ni mogel skaziti dobrosrčnosti: 'Učiteljica, kdaj boste spet obiskali Nube? Vam lahko nekaj prinesem za tamkajšnje otroke?' me je vprašal skromno, tiho, a odločno. To je bilo moje prvo srečanje z Aidom ...«

Ko pa sem še slišala, da njegov bratec Amar odhaja v Hamburg na težko operacijo hrbtenice in da mamo za operacijo čaka doplačilo, sem se odločila, da bom s pomočjo sodelavk in sodelavcev za dvojčka organizirala dobrodelni koncert.«

Ljubezen in sočutje  sta edino, kar lahko reši človeštvo. »Če kaj čutim, čutim, da je rešitev za sočloveka edino, če bomo znali ljubiti in biti sočutni,« pravi Bojana. In na ta način so pristopili h koncertu tudi vsi sodelujoči. Časi so taki, da imajo glasbeniki vse več dobrodelnih koncertov, in kot pravi Bojana, so se vsi razen enega odzvali, da pridejo, z voditeljem Denisom Avdićem vred. Humanitarka Bojana si želi, da bi prišli tudi ministrica za šolstvo in ministrica za zdravstvo, pa gospodarstveniki, župani, »ne samo zaposleni in učenci sosednjih šol, temveč tudi drugi iz institucij za vzgojo in izobraževanje, saj z zgledom učimo«.

Bojana dela vse dneve in večji del noči. Pravi, da jo že od nekdaj bolijo krivice, družbena razslojenost, to, da se morajo nekateri boriti za preživetje, drugi pa z življenjem ravnajo, kot da so ga zadeli na loteriji. Ne more več gledati stran.

Tomo Križnar, njen mož, pred njim pa njen oče, sta v njej odprla srce, da se ne obrača stran, ampak deluje po svojih močeh. Odkar je bila s Tomom prvič pri Nubah, samo čaka tiste tedne v letu, ko se vrača v zibelko človeštva ter si ob preprostem življenju in črpanju starodavnih modrosti življenja prihaja bliže in bliže.

Več v Zarji št. 23, 5. 6. 2018.