Bekim Sejranović, ki se je rodil v Brčkem, je leta 1993 odšel na Norveško. Tja se še vedno vrača, saj ima tam delovne obveznosti. Dela kot sodni tolmač in prevajalec, predava norveščino, predvsem pa piše. Je eden najboljših pojugoslovanskih avtorjev. Knjigo Tvoj sin Huckleberry Finn je napisal v norveščini, potem ko so jo prevedli v hrvaški in srbski jezik, je odličen prevod Aljoše Rovana dobila tudi v slovenščini. Starejši ko je, bolj si želi življenja ob ljudeh, ki govorijo njegov materni jezik, je povedal ob slovenski reki. Tam sva se nepričakovano pogovarjala dan po tem, ko sem v njegovi knjigi prebrala zadnji stavek.

»Plujem naprej v temo, kamor je odplul Huckleberry Finn, ko je nehal biti sin.« Takoj sem poklicala založbo Primus, ali je kaka možnost, da bi srečala tega avtorja. Morala sem izvedeti, ali govori tako, kot piše, in kako se odvija njegovo življenje naprej. Se je uspel pozdraviti odvisnosti? Kako je na njegovo knjigo reagiral njegov oče? Pravijo, da tako knjigo avtor napiše enkrat samkrat v življenju. O življenju, kot je. Brez skrivalnic. Do konca. Na vprašanja novinarjev, kaj je v romanu res in kaj ni, se ne trudi več odgovarjati. Vse je res. Lahko pa tudi, da kaj ni. Ampak ali je to res bistvo? Knjiga je bolj prvinska in sočna, brutalno iskrena in spretneje zapisana kot knjiga z na(r)cistično-hitlerjevskim naslovom Moj boj tudi med Slovenci opevanega norveškega avtorja, zato jo še toliko bolj priporočamo. 

Knjiga. »Tale knjiga pa pretrese,« sem mu rekla. »Še nikoli nisem brala tako jasnih opisov nekoga pod vplivom substanc, ki bi se znal tako spretno izražati.« Povedal mi je, da je leta in leta veliko bral, in to se čuti. Najbrž tudi študij na zgodovinsko-filozofski fakulteti v Oslu, kjer je magistriral iz hrvaške književnosti, ter vse ure predavanj in lektoriranja na fakulteti. Na stotisoče kilometrov dolga pot je za njim, na kateri si je izoblikoval pretanjen občutek za jezik, poln zgodovinskih dejstev, bogatih metafor, velikokrat povezanih z reko: »Tok te nosi, ti se upiraš, malo levo, malo desno, tok pa, življenjski ali rečni, saj je vseeno, vedno vleče le naprej. Nazaj ne gre. Pa vendar, vse je nekako enako. Enaka reka, enak gozd, isti ti.«

Napisal je knjigo o tem, kaj se zgodi, ko človek ne pozna prave mere. Kot je rekel Stari (njegov oče, ki v knjigi pluje z njim), ko človek ni skalibriran, nasiten, ko je preveč pohlepen, hoče še in več, in to takoj. Napisal je knjigo o tem, kako je pluti po še neraziskanih delih zavesti pod vplivom najrazličnejših opojnih substanc: »Ko ti reka brez glasu telepatsko pošilja svoje misli ...«

Pravzaprav je ta knjiga pismo njegovemu očetu, je povedal. Bekim, rojen leta 1972, je odraščal s svojimi starimi starši. Rojstno Brčko je edini kraj, kjer bi se rad ustalil. V stanovanju, kjer je preživel otroštvo. Še vedno čaka nanj, čeprav sta babica in dedek že na drugem svetu. A pred tem si je zadal še nekaj. Rad bi se očistil vseh drog, in teh je bilo v zadnjih dvajsetih letih preveč. Ko sva se srečala, je bil na rehabilitaciji v Zagrebu, potem ko se je že nekaj mesecev pred tem zdravil v norveški bolnišnici. Norveška je namreč dežela, kamor je dopotoval leta 1993 in šest let kasneje na zgodovinsko-filozofski fakulteti magistriral iz hrvaške književnosti. Od 2001 do 2006 je na tej fakulteti delal kot lektor in predavatelj južnoslovanskih jezikov. 

Nazaj v Brčko ob reko. »Ne bi mogel živeti nikjer drugje kot med ljudmi, ki govorijo moj jezik,« mi je rekel, ko sem mu povedala, da je z opisom plovbe po Savi in Donavi najbrž navdušil za plovbo veliko bralcev. Sama bi šla takoj na avanturo po reki. Bekim pa si želi, da bi imel ob reki prostor za kampiranje, ki ga je s Crnim že kupil. (Crni je resničen lik, rečni tihotapec, ki nastopi v knjigi in Bekimu pomaga pri prenovi ladje Savski hrošč.) Komaj čaka, da bo okrevanje mimo. in potem se vidimo na Savi, saj načrtuje, da si bo že to poletje priveslal nazaj postavo, kakršno je imel pred vsemi temi tabletami, ki jih zdaj jemlje, da lahko kolikor toliko deluje. Na tako odprte ljudi redko naletiš. »Po že tretji ločitvi, po dveh letih bolezni in po obdobju izčrpavanja z delom, s strastmi za eno noč in raznimi kemikalijami sem kar naenkrat dobil odrešujočo idejo: odpluti.« In Norveška, kjer je poskušal nekaj časa živeti in preživeti, se mu sploh ni pokazala v luči sanjske dežele, kot je opevana. V knjigi odstrani tančice čudovite gostoljubne dežele, kjer je največ s heroinom predoziranih v Evropi, kjer ljudje vsevprek goltajo pesti antidepresivov, kjer sta rasizem in nacionalizem tako zelo dobro zakamuflirana, da ju ni zaznati. A na Norveškem se najde tudi kaj pozitivnega, še posebej če si tam rojen, se je pošalil, kar pa on ni bil. Zato ga je in ga še vsakič, ko zadiši po poletju, nese k reki in koreninam v Brčko.

Knjiga je pismo očetu. Je oče prebral knjigo? »Je.« In kaj je rekel? »Da sem hujši od Bukowskega. Bukowski da je bil samo pijanec, jaz sem pa še džanki povrhu.« In kaj je tisto, kar ste mu želeli sporočiti z vsemi temi besedami na 323 straneh? V norveščini je bila knjiga še enkrat daljša. »Ja, da mi kupi Savskega hrošča 2. Pa da res pride iz Avstralije, da se malo pogovoriva, da plujeva skupaj, preden umre,« se je zasmejal. (Savski hrošč je ladjica, s katero glavni lik pluje po reki, Savski hrošč 2 je pa zaresna ladja, ki jo oče pred smrtjo kupi sinu, a žal samo v knjigi.) Bekim si je potiho, malo za šalo, malo zares, želel, da bi mu oče, ki že leta živi v Avstraliji, kupil novega Savskega hrošča. Še bolj kot to pa si je želel, da bi na plovbi nadoknadila, kar sta zamudila, da bi odpletla gordijski vozel in se potem pokvarjeni vzorec ne bi prenašal na nove generacije. V knjigi je oče predstavljen kot nekdo, ki ne zmore spoštovati svojega sina, prepričan, da bi ta še lopato pokvaril, če bi jo vzel v roke. Ves čas ga popravlja, ponižuje in se dela norca iz njegovih dveh rok. Mogoče je to eden od razlogov, zakaj se toliko mladih fantov, ki od svojih očetov ne prejmejo spoštovanja, odloči za odvisniško življenje. Pravzaprav se ne odločijo, je rekel Bekim. Zgodi se. In ko si notri, leta kar tečejo. Ne zmorejo odrasti, ker jim očetje to na neki način preprečijo, ko je čas. Ampak večno obtoževanje drugih, da so krivi za zdrs, ne preživi ... To Bekim ve. Ko je pisal knjigo, se ni ukvarjal s tem, ali bo mogoče oče zaradi pisanja prizadet. To si je lahko privoščil, tako mi je rekel, ker pravzaprav nikjer ni ustaljen, z mamo pa živita oddaljena drug od drugega in oddaljena od njega, tako da je lahko na papir prenesel vse svoje prej zamolčane občutke moškega, ki  se ne zmore soočiti z realnostjo, če ni vsaj malo zadet. »Papir prenese vse. Pravzaprav zaslon prenosnika.« Ve, da se bo enkrat treba soočiti z resničnostjo, kakršna je. Samo ne še danes, razmišlja junak knjige vse do zadnje strani. Ta trenutek poriva stran kot neplačane položnice: »Saj veš, da jih bo enkrat treba plačati, in to z obrestmi, a ne še danes. Kadarkoli, samo ne danes. Danes ni ta dan.«

Lekarna na dveh nogah. »Jedli smo tripe in gobice, kadili DMT, pili ayahzasco, včasih smo se uničevali s ketaminom, lizali kristalčke MDMA, previdno pili pokrovčke GHB, čez noč vdihavali poperse, nekaj časa pa tudi MMMC ...« Glavni junak na brodu je opravljal tudi delo terapevta: »Te muči anksioznost? Zmešam ti prozac, buprenorfin in katerega od benzodiazepinov, za hujše primere mogoče  celo nekaj kapljic heptanona. Opija. Morfijevega sulfata.« Bekim je v resnici neke vrste lekarna na dveh nogah. Ni, da ne bi česa vedel. Ima dar za farmacijo. In svoje znanje, tako piše v knjigi, je zlahka podarjal junakom, ki so pri njem na barki poiskali pomoč. »Je bila pa kriza, ko mu je robe, nabavljene na Norveškem, pa tudi v Sloveniji, zmanjkalo in so njegovi pacienti padali v abstinenčno krizo. Potem so ga naenkrat imeli za prevaranta, čeprav zase nikoli ni trdil, da ni prevarant, pa niti, da je. Kot je napisal: »Sem le star džanki, brez vsega in v ljubezenski depresiji. Željan družbe, v kateri bi se počutil boljšega od drugih. Le to in nič več.« In nekaj sva rekla še o praznini, ki nagovarja, da si vzameš prepovedano, čeprav veš, da ne smeš, da ni dobro, toda praznina je močnejša. Potem sva se posvetila ženskam. »Praznina brez začetka in konca, brez vrha in dna, bolj uničujoča kot kakršnokoli zlo. Zaradi nje še trpeti ne moreš, ker ji ne poznaš imena, a je vendar tu in z vsakim vdihom zleze še bolj vate.« Praznina, ki bi jo lahko vsaj malo zapolnil resnični stik z očetom. Morda. Ali z materjo, ki pa v knjigi ne nastopa veliko.

Več v Zarji št. 23, 5. 6. 2018.