»Pri enakosti ne gre za to, da bi bile ženske bolj podobne moškim, temveč za ustvarjanje okolja, v katerem imata oba spola na voljo enake izbire ter lahko polno sodelujeta v družbenem, delovnem in družinskem življenju.« (Komisarka za pravosodje, potrošnike in enakost spolov v EU Věra Jourova).
Pozabljena polovica. Ali vemo, koliko ulic v naših mestih nosi ime pionirk z različnih področij – znanstvenic, slikark, pisateljic – ali koliko spomenikov jim je postavljenih? Ko so to raziskovale študentke univerze za tretje življenjsko obdobje, je bilo v Ljubljani 1623 ulic, po zaslužnih Slovenkah pa se jih je imenovalo le 48. To so le trije odstotki, od tega je večina poimenovana po borkah NOB, nekaj malega – in še to na obrobju mesta – pa po umetnicah, znanstvenicah …
Podobno je v Novem mestu, kjer sta med 192 ulicami le dve – natančneje ena in pol – poimenovani po ženskah (polovica pripada Ulici Pie in Pina Mlakarja). V mestu sta sicer tudi sprehajališče Primiceve Julije, ki pa žal (še) ni označeno, in en kip, posvečen ženski – borki Katji Rupena, šola pa se nič več ne imenuje po njej. In podobno je povsod po Sloveniji. Obeležij, ki sporočajo – izražajo družbeno moč žensk, je v Sloveniji le peščica in za zdaj to skrbi samo peščico ljudi.
Statistika in dejstva. Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) meri indeks enakosti že od leta 2005. Kriterij za meritve zajema šest glavnih področij, ki so pomembna za enakost spolov, in sicer delo, denar, znanje, čas, moč in zdravje, ter dve t. i. satelitski področji, nasilje nad ženskami in intersekcijske neenakosti. Zadnji rezultati kažejo, da je enakost spolov v EU dosegla 66,2 točke; najvišje je Švedska (82,6 točke), na dnu pa sta Madžarska in Grčija (50 točk). Slovenija je malo nad povprečjem in je med državami, ki so od zadnjega merjenja najbolj napredovale. »Toda merili so tudi družbeno moč žensk, kriteriji pa zajemajo članstvo v upravah, v vodstvih medijev, članstvo v najvišjih telesih olimpijskih komitejev … Te meritve kažejo, da ženske pridobivamo kulturni in socialni kapital, družbene moči pa ne,« pravi dr. Milica Antić Gaber, profesorica in raziskovalka s Filozofske fakultete v Ljubljani ter soavtorica knjige Pozabljena polovica. Na položajih odločanja o financiranju raziskav je v Sloveniji manj kot tretjina žensk, v športnih zvezah ženske zasedajo komaj 14 odstotkov vodilnih položajev, nosilci odločanja v medijih so pretežno moški … Da, ko gre za denar in moč, odločajo moški.
Ženske v učbenikih. Vprašanje vpliva in zaslug žensk, ki jih je naša družba (pa ne le naša) mirno prezrla, ima »dolg rep«. V zgodovinskih učbenikih za vse štiri gimnazijske letnike so ženske omenjene le v 11 odstotkih, pa še to so navedene predvsem kot mame, žene, sestre in le redko kot posameznice ter zaslužne osebe; moški – 89 odstotkov jih je v učbenikih – pa so poimenovanih z imeni, priimki, položaji, nazivi, opozarja Milica Antić Gaber. Ko so se na Filozofski fakulteti v sedemdesetih letih lotili prve raziskave o družbeni moči žensk, rezultati, milo rečeno, niso bili dobri in tudi zato niso bili objavljeni v slovenščini, temveč samo v angleščini. Avtorica raziskave Lidija Sklevicky je dejala, da je v učbenikih »več konj kot žensk«.
Ni moške in ženske dediščine. Zgodovino pišejo moški, ki se imajo za edine zmagovalce, znanje žensk, njihov pogum, moč … pa se jim zdijo samoumevni in zato »nevredni« posebnih navedb. »Zgodovino pišejo posamezniki, dediščina pa je od nas vseh, vsi jo ustvarjamo, vsi se v njej najdemo. Ni moške in ženske dediščine, v identiteti naroda smo ženske in moški skupaj. In brez dediščine nas ni,« pravi ddr. Verena Vidrih Perko. Ker so spomenike od nekdaj postavljali ljudje s položaja moči, meni, naj se pravica do spominjanja in obeležitve dediščine vrne v roke lokalnega prebivalstva, kjer ta dediščina tudi živi.
Ženske ženskam. Angleška kraljica je dala postaviti spomenik ženskam 2. svetovne vojne – pretresljiva podoba obešenih moških plaščev, ki govori, da so morale ženske opravljati obe vlogi, vsa dela … Teja Reba iz Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk pa je spomnila na spomenik ženskam, ki so med vojno demonstrirale pred nadškofijo oziroma proti škofu Rožmanu ter se zavzemale, zelo tipično za naš prostor, za svoje zaprte in internirane moške. Skulptura je sicer komaj opazna, stoji pa na osrednjem prostoru ljubljanske tržnice v središču Ljubljane.
Kje so pa spomeniki, posvečeni posameznicam, npr. samostoječa skulptura?
V Mestu žensk pravijo, da so – z odsotnostjo spominskih obeležij – ženske odrinjene tudi iz ( sedanje) kolektivne zavesti. Pred leti so na to opozorile z »ženskim zemljevidom Ljubljane« ter »živim spomenikom». Na Kongresnem trgu ga je oblikovalo 129 prostovoljk, te so s svojimi telesi izrisale črko X – v spomin prezrtim pomembnim ženskam, zaslužnim meščankam.
Več v Zarji št. 22, 29. 5. 2018.
