Pravzaprav v svojem razočaranju kar malo osupli. »Če bi se koza us**la po plehu, bi bilo slišati bolj muzikalično, kot kar je 'odpelo' tole zmagovalno bitje!« se je pridušal eden izmed bolj pesniško nadarjenih. Ker se spletni izbruhi kar niso in niso polegli, sem si na YouTubu vseeno ogledal nastop omenjenega zmagovalnega bitja … In bil ob tem tudi sam nemalo zmeden. Nad čim so bili vendar tako osupli moji facebookovski prijatelji? Kontinent infantilnih gurmanov je pač okronal svojo novo kraljico – kaj bi bilo lahko bolj normalnega in manj presenetljivega od tega?
Tako zlovoljne besede lahko seveda zrastejo samo na zelniku nekoga, ki je imel festival evropske popevke nekoč srčno rad. Prav res ta nekdo še vedno nežno vztrepeta že samo ob omembi večnih presežkov, kot so recimo Džuli, Il Treni del Tozer in Nur Ein Lied. Pred leti je ta isti nekdo s svojim telefonskim glasom celo pomagal h končni zmagi imenitnim finskim zombimetalcem Lordi, ki pa so bili žal le anomalija … In zato je ta nekdo tudi kaj kmalu izgubil vse zanimanje, saj se je festival dokončno spremenil v parado militantnega kiča za rožnato populacijo in razočarane gospodinje, ki je preprosto ni mogoče parodirati, ko pa to vendar tako uspešno vsakič znova počne sama.
No, glede slednjega pa se je ta nekdo pošteno uštel! Tu je namreč Improvizija, oziroma kot jo opišejo ustvarjalci, »gledališko-glasbena karikatura blišča in bede, kot jo pooseblja Evrovizija«.
Letos so jo na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma uprizorili že osemnajstič. Začetki projekta tako segajo v daljno leto 2002, ko je slavila presunljiva balada z naslovom Izkopala si bom grob. Med dosedanjimi zmagovalci pa najdemo tudi take nesojene klasike, kot so Počesal sem se s preveč mokrim glavnikom, Ustreli mi galeba, Moj Tomos, Vračam se v čuzo in Chica, porque?
Vsakdo, ki pozna osnovne koncepte improligaških tekmovanj, lahko kaj hitro doume, kako čudovito se rimajo z evrovizijskim formatom. Žanri skladb so sicer določeni vnaprej. Vsa besedila pa so povsem zimprovizirana in usklajena z željami občinstva, ki jih tik pred vsakim nastopom pobere voditeljski par. Letos sta bila to ljubko arogantna Sašo Stare in Urška Mlakar. Zdrznila sta se le ob enem samem predlogu iz razigranega parterja, namreč ko si je nekdo zaželel himno za vse, ki hkrati mlaskajo kumarice in nutello. (»Ti bolni psihopat,« ga je kar malo impresionirano zavrnil moški del voditeljskega dvojca.)
Koga smo torej lahko videli na osemnajstem festivalu improvizatorskih asov? Otvoril ga je bratranec Eda Sheerana Fat Obsheeran (beri: Obširen), »falirani študent, katerega sanje so, da bi nekoč nastopil na absolventskem izletu«. Potem je bila tu obešenjaška cirkuška točka z vklenjenim grbavcem, ki mu je publika dodelila nehvaležno nalogo, da uglasbi debato za obvezno cepljenje in proti njemu. Kolektiv etažnih lastnikov bloka Moste 3A je s pobratenim blokom iz Šiške uprizoril podporni song za mlade rise (»Da bodo še naprej lahko imeli črne lise!«). Tu je bil tudi dekliški trio Šmir pa pir, pa predvolilni kabaret podpornikov politične stranke »Za kuščarje gre!«. Nekje vmes so namesto zaradi alkohola onemoglega pevskega zvezdnika vskočili kar »Praktični kabli«, torej dramska sekcija tehničnega osebja Cankarjevega doma. Svoj glas so, najbrž prvič v teh logih, dobili tudi ekshibicionisti po parkih, ti so ubrano potožili o vseh tegobah, ki jih spremljajo pri tem nenavadnem hobiju.
Za glasbeno spremljavo so poskrbeli trije klaviaturisti in en bobnar, vsaka numera pa je imela povsem svoje prizorišče in povsem svojo štimungo. Kolikor se je bilo ob vsem prikazanem težko odločiti, smo gledalci zmagovalca na koncu določili z glasovanjem po mobilnih telefonih … In z velikim veseljem naj poročam, da je slavil prav Zarjin nesporni favorit! Namreč trio znanstvenikov z inštituta Štefana Kraftwerka, ki delajo poskuse predvsem na sebi, njihov album pa kupcu služi tudi kot strelovod.
Več v Zarji št. 22, 29. 5. 2018.
