Še prej je poskrbel, da je ves svet poročal in razpravljal o pravici do dostojne smrti, za svoja leta nenavadno čil je dovolil, da ga spremlja kamera, in je kar sam povedal javnosti, zakaj ima pravico, da prekine stanje, ki je daleč od kakovostnega življenja. In da bi morali imeti to pravico vsi. Tudi v Sloveniji imamo znanstvenika, akademika dr. Janka Pleterskega, ki je pred dvema mesecema poskušal narediti samomor, a mu ni uspelo. Proti njegovi volji so ga vrnili v življenje, zato je državnemu zboru poslal izjavo, ki naj spodbode široko javno razpravo o pravici do dostojanstvene smrti, pa tudi konkretne rešitve, pravi njegov sin dr. dr. dr. Andrej Pleterski.
Pustite me umreti. Akademik Janko Pleterski je menil, da bo živel kakšnih sedemdeset let, tako kot njegovi predniki, pravi sin Andrej, trojni doktor (zgodovine, arheologije in etnologije), univerzitetni profesor in raziskovalec. A se je življenje kar vleklo tudi po upokojitvi, ko je še znanstveno deloval, zadnjo knjigo (pisma, ki jih je pošiljal ljudem, pa tudi ustanovam) so mu sodelavci izdali pred kakšnim mesecem, na predstavitvi ga ni bilo. Leta 2009 je ženo zadela kap, zaradi nege je morala v dom in šel je tudi on, da ji je lahko pomagal. Čez dve leti je umrla, on je pa ostal. Starostne tegobe so se množile in, preprosto povedano, čedalje manj je rad živel. Pravzaprav sploh ne. Njegov prijatelj je poskušal narediti samomor tako, da je pojedel tablico uspavalnih tablet, pa jih je bilo preveč naenkrat in je večino izbruhal. Izprali so mu želodec in ga prisilili, da živi naprej. Mu je pa kasneje uspelo na drugačen način.
»Oče je skoraj gluh in skoraj slep, razlikuje le še temo od svetlobe. Ne more brati, ne more pisati, z njim se sporazumevaš tako, da mu vpiješ na uho. Slušni aparat? Ni se sprijaznil z njim, saj med različnimi šumi ne loči govora,« pravi sin. Akademik je že zdavnaj izrazil željo, da hoče umreti, ker takšno življenje pač nima nobenega smisla in je eno samo trpljenje. Zato je pred dvema mesecema, star 95 let, tudi sam poskušal narediti konec svoji kalvariji. Prerezal si je žile.
Mislil je, da bo izkrvavel v nekaj minutah, a je kri odtekala počasi, prepočasi – in so ga našli. Obvestili so sina in odvili so se običajni postopki pri poskusu samomora. Čeprav je akademik že pred leti podpisal izjavo, da ne dovoli oživljanja, je zdravniška stroka ugotovila, da v tem primeru papir ne velja. In so ga spravili k sebi. »Kasneje sem razmišljal, da bi se moral z njim zakleniti v sobo in počakati, da izkrvavi, pa naj me obsodijo, kakor hočejo,« pravi sin, ki očetovo odločitev globoko razume in podpira. Je pa vprašanje, ali bi se posrečilo, saj bi v domu nedvomno poklicali policijo, ki bi vdrla v sobo in samomorilca, ki je pri polni zavesti vedel, kaj dela, rešila.
Samomori starejših. Mimogrede, tudi David Goodall je na začetku leta poskušal narediti samomor in se mu ni posrečil, zato mu je ena od avstralskih dobrodelnih organizacij tudi omogočila pot v Basel. Ljudem, ki se zavzemajo za evtanazijo, velikokrat rečejo, da se naj pa sami ubijejo, če jim ni več do življenja. In tudi se, v Sloveniji, kot je znano, smo na svetovnem vrhu po samomorilnosti in tega problema nikakor ne znamo rešiti. Samomorilci poznajo veliko načinov, kako oditi s tega sveta, ne da bi kdo posumil, da so to naredili po svoji volji. Zaletavajo se z avtomobili, vozijo v napačno smer po avtocesti, plezajo v hribe in strmoglavljajo v prepad, zastrupljajo se z izpušnimi plini in kombinacijo tablet ter alkohola … Tudi vrv in pištola sta še zmeraj priljubljeno sredstvo, a v tem primeru seveda ni nobenega dvoma, da je šlo za samomor, enako je z rezanjem žil in jemanjem velike količine zdravil. Vse to je morbidna pripoved, vem, a je za večino starostnikov, ki ne vidijo, ne slišijo in se še komaj gibajo, paleta samomorilnih praks nedostopna. Še kri teče počasneje. Morda dolgo zbirajo uspavalne tablete, a jih shirano telo ne prebavi, temveč vrne. Skratka, tudi če ljudje, ki si želijo skrajšati življenje, nimajo verskih ali kakšnih drugih predsodkov (kar je bog dal, lahko le bog vzame), si sami največkrat ne morejo pomagati. Tisti pa, ki bi jim lahko pomagali, tvegajo, da se bodo znašli z etiketo »morilec« za zapahi.
Več v Zarji št. 21, 22. 5. 2018.
