Če želite priti k njej po nasvet ali masažo, boste zdaj v njen zvezek vpisani tam okoli jeseni. Milka o sebi noče slišati besed, kot so jasnovidka in vedeževalka, ob njih samo zamahne z roko: Ah, dajte no, jaz sem samo človek, ki ga je nekdo tam zgoraj obdaril. Sem človek z darilom in moja naloga je ta dar deliti z ljudmi. Trudim se po svojih najboljših močeh. Skromna, modra, prizemljena in močna ženska. To zadnje je mišljeno dobesedno.
Včasih me zagrabi v križu, pa vrat me ne uboga več kot v mladosti, in tako sem pred kakšnim letom o svojem »kostobolu« potarnala prijateljici. »Zakaj pa ne greš k Milki v Prezid,« me je pobarala in mi hkrati pomahala z njeno telefonsko številko pred nosom. Tisti listek sem nekam spravila, z mojimi kostmi je bilo kmalu bolje in tako sem na Milko pozabila. Do letošnjega prezimovanja v Indiji. Tam sem srečala slovenski par, se z njim zapletla v prijeten pogovor, in ne vem več, kako smo spet pristali pri Milki iz Prezida. Takrat sem trdno sklenila, da jo obiščem in predstavim bralcem. Listek s številko sem še imela. Poklicala sem jo in vprašala, ali bi »nastopala« v Zarji.
Lahko pridete za eno uro. Na mojo prošnjo se je Milka odzvala prijazno, čeprav ni bila najbolj navdušena nad tem, da bi nastopala v časopisu, češ da jo že zdaj pozna ogromno ljudi in ima toliko dela, da komaj »sfolga«. Ampak potem je rekla bolj sebi kot meni, da je očitno prav, da spregovori za Zarjo, in mi določila uro. Da, dobesedno eno uro, »ljudi imam naročene, res bomo morali opraviti v eni uri.« Strinjala sem se, za tisto podarjeno uro pa se mi je zdelo, da si jo je odtrgala od ust. Dobesedno. S fotografinjo naju je naročila ob enih popoldne in sumim, da je žrtvovala svoje kosilo.
Piarovce ima že na meji. K Milki se pride iz Slovenije čez mejni prehod Babno Polje na Notranjskem, saj Prezid leži takoj za mejo. Na prazni meji naju je prijazni hrvaški obmejni policist vprašal, ali greva k Milki. S fotografinjo sva se samo spogledali, skorajda nisva mogli verjeti svojim ušesom. Kako človek ve?! Ko sva mu potrdili, nama je takoj povedal, kako prideva do nje. Ni mi dalo miru in vprašala sem ga, po čem sklepa, da sva namenjeni k Milki. »Ker v tem času skorajda nihče iz Slovenije ne gre čez ta mejni prehod drugam kot k Milki v Prezid,« se je nasmehnil. Bravo, Milka Ožbolt, sem si mislila, vi ste res najbolj znana prebivalka Prezida in obmejni policisti so vaši odlični piarovci.
Prezid iz nekih drugih časov. Ko sva se pripeljali v Prezid, sem dobila občutek, da sem se prestavila v neke druge čase, v čase, ko smo bili še ena, skupna država. Ne vem, mogoče sta bila kriva tudi sivo, deževno vreme in bližina najhladnejšega kraja v Sloveniji. Ker je bil čas kosila, je tudi nama krulilo v želodcu, zato sva se ustavili v trgovini, ki ima sicer ime iz zdajšnjih časov, njen duh pa je ostal še v socializmu. Morda sva si zato s fotografinjo za kosilo naročili sendvič s piščančjo salamo, manjkal nama je samo še »pir«; no za tega nisva bili razpoloženi. Mlado prodajalko, ki nama je rezala salamo, sva vprašali, ali pozna Milko. Seveda, Milko pa ja poznamo vsi! In je začela v narečju, ki je nekakšna mešanica slovenščine in hrvaščine, pripovedovati o svoji izkušnji z Milko, ki naj bi ji uganila, kakšne težave jo mučijo. Pridružila se nam je tudi blagajničarka, še druga zaposlena v trgovini (no, saj več jih tako ali tako ni), in tudi ona je delila z nama svoje mnenje o najbolj znani krajanki daleč naokoli. In to mnenje je bilo dobro, ljudski glas o Milki ve povedati samo lepe reči. To pa je za današnji čas kar malce nenavadno, mar ne?
Fotografinja je na poti do Milke Ožbolt opazila, da veliko ljudi stoji pred svojimi hišami in marsikdo v rokah drži plastično vrečko. Izkazalo se je, da čakajo na peka, da jim pripelje svež kruh. Ja, tam res še diši po nekih drugih časih …
Keramični pes na verigi. Brez težav sva našli Milkino hišo, kjer živi z možem Filipom, pravzaprav s svojo razširjeno družino, saj v hiši živi osem ljudi, tudi Milkin sin z družino. Pred hišo naju je na pravi verigi pripet pričakal tudi srednje velik keramični kuža. Šele ko sem bolje pogledala, sem opazila, da ni živ. Milka mi je kasneje povedala, da je ta keramični pes darilo njenega moža, in sicer ji ga je podaril zato, da ga bo vozila na sprehod. Sprva šale nisem razumela, potem pa mi je med smehom razložila, da jo ima mož rajši doma, saj se boji, da bi se ji na sprehodih kaj zgodilo, če bi se nanje podala sama, zato keramični kuža, ki ga ni treba voditi nikamor.
Točno ob 13. uri sva pozvonili in odprla nama je Milka. Belolasa in nasmejana gospa z močnim stiskom roke. Tisto, kar me je skorajda pretreslo v dno duše, so bile njene nebeško modre oči. V njih v trenutku lahko prepoznaš vse. Te oči so polne ljubezni. Saj vem, da se sliši (pravzaprav bere) kičasto in pocukrano, ampak drugače ne znam povedati. Neka mehkoba me je oblila, ko me je Milka vzela v objem. Potem naju je peljala v sobico v hiši, ki je njena pisarna in hkrati prostor, kjer masira ljudi. Fotografinja je izustila: »Poglej, saj tukaj je kot na Brezjah!« Stene so namreč polne zahval hvaležnih ljudi, ki jim je Milka pomagala ob fizičnih in psihičnih bolečinah. Pa veliko konjev je po stenah, narisanih, klekljanih in fotografiranih. Konji so Milkina posebna ljubezen, to so živali, s katerimi si je, devetletnica, zaslužila prve dinarje v življenju, ko je pomagala očetu furmanu in kovaču pri »šlajsanju«, vleki, ko so s konji čistili gozd.
Rešila družino. Milka Ožbolt je stara 76 let, »no, stara nisem, sem pa že dolgo na sveti,« mi je takoj povedala, ko me je prijazno posedla za mizo. Že takoj na začetku me je zanimalo, kako je z njenim darom. »Hja, to imamo pa v družini, podedovala sem ga od svoje stare mame, ki je bila velika poznavalka rastlin, za vsako je vedela, kaj zdravi, kdaj jo je treba nabirati in kako uživati. Bila je tudi vaška babica in veterinarka. Od nje sem se ogromno naučila, velikokrat me je vodila s seboj po svojih poteh.« Znanje in dar gresta v družini naprej, saj je Milkina vnukinja Kristina očitno podedovala gene daru in tudi že pomaga Milki.
Milka iz Prezida, kot je znana med ljudmi, mi je začela pripovedovati o svojem zelo zanimivem življenju, ki je bilo zelo polno, tudi težkih preizkušenj. »Že na svet sem prišla precej 'dramatično'. Rodila sem se med drugo svetovno vojno in tehtala vsega skupaj 800 gramov, saj je bila mama med nosečnostjo več lačna kot sita. Na dan mojega rojstva so okupatorji pobirali ljudi, da so jih odpeljali v taborišče. Ko so prišli v našo hišo, me je, novorojenko, videl italijanski vojaški zdravnik in rekel, naj nas pustijo, da ne bomo potovali s trupelcem, saj je predvideval, da bom še isti dan umrla, tako švoh sem bila. In so odšli. Jaz sem preživela, po družino pa se niso nikoli vrnili.«
Posebna obleka. Ob spominu na staro mamo je Milka kar malce zaplavala v spomine. O zdravilnih rastlinah ima ogromno znanja, za nabiranje ima tudi posebno obleko, tako s šestimi velikimi žepi, »da se rožice ne tolčejo med sabo«. Povedala je, da je zdravilne rastline ali rožice, kot jim ljubeče reče, treba nabirati samo od enajste ure dopoldne do četrte popoldne, samo tako lahko nabereš res kakovostne. »Doma pa jih je treba razprostreti po belem papirju, da se vsaka zase posuši.« Pripovedovala mi je o svoji mladosti, o družini, v kateri je bilo sedem otrok, a sta dva kmalu umrla, kako je že pri devetih kuhala za delavce, ki so pomagali očetu pri čiščenju »šume« in v gozdu ostajali več dni, pa o tem, da je bila majhna pastirica, ki jo je zeblo v noge in si jih je pogrela tako, da jih je vtaknila v »frišen kravji drek« in je šla potem domov s »črnimi čevlji«.
Dohtar, ki pomaga vsem. Majhno Milko so ljudje spraševali, kaj bo po poklicu, ko odraste. Vsem po vrsti je odgovarjala, da bo »dohtar, tak, ki pomaga vsem«! V resnici se je Milka izšolala za trgovko in je vse življenje opravljala ta poklic, do invalidske upokojitve. Po infarktu namreč ni več dobro ločila številk, mešala jih je, za trgovko pa to ni dobro. Dohtar, ki pomaga vsem, pa je še danes! Pri tem svojem delu ne potrebuje številk, saj zanj ne računa. »Bil bi greh, da bi računala za svoje delo. Dar sem dobila od Boga in ni moj, jaz ga samo delim med ljudmi, to je moje poslanstvo. Imam pa v kotu sobe pujsa (pa ne pravega), in če kdo želi, lahko kaj spusti vanj. Ljudje, ki imajo, dajo, tisti, ki nimajo, pa ne. Oboje je v redu,« je povedala Milka, za katero je denar resnično postranskega pomena. Okolje, v katerem živi, kaže na to, da so njene besede resnične.
Več v Zarji št. 21, 22. 5. 2018.
