Za pogovor z Matjažem Petričem sem se odločila prav zato, ker je mlad terapevt, ki si resnično želi pomagati mladim ljudem v iskanju poti v srečnejše življenje. Pritegnilo me je, da je strokovnjak, ki se ponaša s sposobnostjo poslušanja in poglabljanja v usodo posameznikov, da je sodoben in rahločuten terapevt, povsem drugačen od tipično slovenske različice agresivnega, strogega terapevta, vse preveč podobnega avtoritativnemu očetu, kakršni so predolgo prevladovali na tem področju.
V lepo urejenih prostorih centra Upanje je veliko svetlobe, med udobnimi naslanjači v pastelnih barvah pa so mi padle v oči edino škatle s papirnatimi robčki, ki so poleg kozarca z vodo tukaj obvezno na mizi. Da, tu se prelivajo solze, ki niso še nikoli tekle, tu se čustvuje in sočustvuje in tu se je treba soočiti s preteklostjo. Tukaj je mogoče narediti prvi korak k srečnejšemu življenju. In ko se predelajo stare boleče vsebine, je pogosta odločitev, da se je treba odmakniti od preteklega življenja in da je treba starše, ki so povzročili vse to trpljenje, čustveno »žive pokopati«.
»Mogoče očka danes ne bo pijan. In bo lep dan, sem se vse svoje otroštvo pogovarjala sama s seboj, medtem ko so drugi otroci spremljali pouk in se brezskrbno igrali. Jaz pa sem v sebi čutila nemir, stisko. Težko sem se zbrala in nenehno sem se bala. Ali bo pijan prišel domov ali pa bo začel popivati šele proti večeru in začel noreti, ko bomo šli spat? Ali bo imel popoldne tistih nekaj 'dobrih ur', preden bo začel godrnjati in se znašati nad mamo, na koncu pa kričati in groziti? Bo prišel šele ponoči in se bom tresla v postelji, dokler ne bo začel odklepati vrat? Že po načinu, kako bo vtikal ključ v ključavnico, bom vedela, 'koliko je ura'. Srce mi bo tako močno razbijalo, da se mi bo zdelo, da odmeva po sobi, da ga bo slišal in bo zaradi tega še bolj jezen. Upala sem, da bo doma vse točno tako, kot zahteva, tako da ne bo imel razloga, da bi se jezil. Nenehno sem se spraševala, kaj je tisto, kar delava z mamo narobe, da naju ves čas nadira, da se ne more, kot je imel navado reči, 'v miru sprostiti ob enem kozarčku'. Ves čas me je mučil občutek krivde in ves čas sem bila na preži, razpeta med željo po tem, da bi mu z mamo ugajali, in mislijo, kako lepo bi bilo, če se ne bi nikoli več vrnil domov.
Pravzaprav sem bila oropana otroštva. Dolgo sem bila prepričana, da lahko v šoli na meni zavohajo alkohol, in sem se zato izogibala drugim otrokom. Ko sem odšla od doma, sem bila, čeprav sem bila končno svobodna in bi lahko zaživela svoje življenje, celih 15 let povsem izgubljena. Bila sem čustveno mrtva. V sebi sem čutila praznino. Potem sem poiskala strokovno pomoč in se začela soočati s preteklostjo, s strahom in z jezo, ki sem jo čutila do očeta, pa tudi do mame, ker ga ni zapustila in je problem skrivala pod preprogo našega doma, sebi in meni pa (nehote) nalagala krivdo za stanje v naši družini. Najbolj sem bila presenečena, ko sem na terapijah odkrila, da pravzaprav pogrešam tisto življenje ter adrenalin ob preži in strahu, ki me je napajal vsa ta leta. Pogrešala sem ga, ker nisem poznala drugačnega življenja, ker brez tega preprosto NI BILO življenja.«
Kot v taborišču. To je zgodba 40-letne Andreje. Za njo je dolgoletna strahotno boleča izkušnja, tragična in edinstvena. Pa vendar zelo podobna zgodbam vseh posameznikov, ki so odraščali v družinah, nesrečno zaznamovanih z alkoholizmom enega od staršev, ponekod pa celo obeh. Eni pripovedujejo o tihem alkoholiku, ki je s psihičnimi pritiski, odsotnostjo topline, ljubezni in čustvovanja uničeval njihovo življenje, drugi o skrajnem nasilnežu, ki se je vsak dan grobo znašal nad družino, v družbi pa je običajno deloval kot sila prijazen mož. Med tema dvema skrajnostma obstaja neskončno veliko različic, ki so na žalost največji problem »mokre« deželice na sončni strani Alp, le da si tega resnično hudega problema v Sloveniji nočemo priznati.
»Zasvojenost z alkoholom je verjetno najbolj razširjena zasvojenost slovenskih družin. Grozno je, kako pretkano je alkohol vpleten v našo kulturo. Je skorajda nujen in nepogrešljiv del vseh naših praznovanj in srečanj, pa tudi osnovni vzrok družinskih sporov ter prometnih nesreč. Učinek, ki ga človeku pusti življenje v družini, kjer je vladal alkohol, pogosto ostaja močno prisoten tudi v njegovem odraslem življenju. Ta učinek se lahko kaže v različnih oblikah, vsem pa je skupno, da človeka ovirajo v odraslem vsakdanjem življenju, odnosih in doživljanju.
Veliko večino motenj in simptomov posttravmatskega stresa, ki jih imajo preživeli iz koncentracijskih taborišč, vojni veterani in druge hudo travmatizirane žrtve, imajo tudi odrasli otroci alkoholikov. Dolgo čakajo na to, da bodo postali polnoletni, da jim starši ne bodo mogli več krojiti življenja, da bodo lahko odšli od doma in začeli krojiti svojo srečo. Možnosti za to je, na žalost, pogosto zelo malo, ker imajo zelo skopo popotnico,« je povedal naš sogovornik.
Alkohol postane član družine. In dirigira, kaj se bo v družini dogajalo, kaj so prioritete. Otrok je zaradi nepredvidljivosti dogajanja izpostavljen hudim čustvenim bojem. Trudi se skrivati svoja čustva, zna prikriti najhujšo bolečino, pa tudi veliko veselje. Boji se vseh močnih čustev, in to tako negativnih kot pozitivnih. Zdaj odraslemu otroku je bilo veselje predolgo prepovedano, tako da je zanj nekaj tujega in strašljivega. Navajen je bil, da veselje ne more ali ne sme dolgo trajati. Da mu sledita nasilje in razočaranje. Zato si začne prepovedovati radost. Zanj je bolj domače in varneje biti prestrašen in žalosten, saj je tako pripravljen na vse in ima občutek nadzora.
»V družini z izkušnjo alkoholizma z odvisnikom trpijo vsi družinski člani. Zato je treba pri zdravljenju odraslega otroka obravnavati vse odnose v družini. Prevladuje prepričanje, da je, če se je zdravil alkoholik, rešena vsa družina. Pa ni tako, saj prav vsi utrpijo posledice. Alkoholizem je bolezen, ki človeka celostno prizadene. Iz te bitke nihče ne pride brez bojnih ran. Te pa so našim očem pogosto skrite – otroci alkoholika so mojstri maskiranja, saj že zelo zgodaj razvijejo lažni jaz. V notranjosti pa bijejo hude bitke sami s seboj, in to pogosto zaradi stvari, ki se zdijo drugim povsem samoumevne,« je poudaril Matjaž Petrič.
Trpi četrtina slovenskega prebivalstva. Če na vsakega slovenskega alkoholika štejemo še tri družinske člane, odrasle in otroke, ki trpijo za posledicami alkoholizma svojca, ugotovimo, da je bilo v letu 2014 zaradi odvisnosti od alkohola (ne)posredno prizadetih okoli 505.816 ljudi, kar je skoraj četrtina slovenskega prebivalstva.
»Če pogledamo širše, na ravni družbe, in se vprašamo, ali kdo med nami nima sodelavca, soseda ali prijatelja, ki trpi zaradi alkoholizma, kaj hitro vidimo, kje smo z alkoholom. Po izračunu dr. Nade Trtnik je leta 2014 z zasvojencem živelo okoli 29.000 otrok, kar je 8,1 odstotka vseh slovenskih otrok oziroma, če poenostavimo, imata v osnovnošolskem razredu z dvajsetimi učenci kar dva otroka izkušnjo odraščanja ob zasvojeni osebi.
Ti otroci nato kot odrasli ljudje, če nimajo v svojem okolju ustreznih varovalnih dejavnikov, ki bi jim pomagali pri učenju primernejših vzorcev medsebojnih odnosov in izražanja čustev, te vzorce prenašajo na naslednje generacije.
Odrasli otroci alkoholikov se – kot žrtve v zgodnjih pomembnih odnosih – pogosto zapletajo v podobno zlorabljajoče odnose, kot so jih bili vajeni doma. Ogromno tvegajo v svojem strastnem iskanju nekoga, ki jih bo ponovno napolnil z adrenalinom in pozneje tudi gotovo zavrgel. Gre za ponavljanje starih vzorcev, v upanju, da bodo zaživeli na novo in drugače. Globoko v sebi se zavedajo, da stari načini ne odpirajo novih vrat, vendar pa so ti vzorci tako močni, da se jih posameznik težko reši sam. Ti stari, znani načini mu, čeprav so slabi, ustvarjajo iluzijo varnosti, in to je prepogosto dovolj, da se nekdo vrne v vzdušje alkoholizma. Tvegati in narediti drugačne korake v novo smer je odločitev, ki naredi te posameznike izjemno ranljive in jih oropa zanje najpomembnejšega nadzora. Za intimnost pa sta potrebna zaupanje in ranljivost, torej ravno nasprotno od nadzora. V tem smislu so ti posamezniki pogosto žrtve samega sebe. Ena izmed najtežjih nalog ranjenih ljudi je najti način, kako pretrgati neurejene avtomatske odzive. Šele ko jih nekdo prepozna in se zavestno odloči, da bo začel razreševati vse zapletene odnose, lahko rečemo, da je na poti, ki prinaša upanje,« je razložil terapevt Petrič.
Izraz odrasli otroci alkoholikov ima dvojni pomen. Označuje odraslega človeka, ki je ujet v strahove in odzive otroka, in otroka, ki je prisiljen odrasti, ne da bi šel skozi naravne faze razvoja, ki postopoma vodijo do tega, da se razvije v zdravo odraslo osebo.
»Tako imajo odrasli otroci alkoholikov dve identiteti; hkrati so odrasli in otroci, pri katerih nerazrešene vsebine iz otroštva ter potlačene in nepredelane travme iz preteklosti sooblikujejo njihovo delovanje v odraslosti. Ko se odrasel otrok sooči s težavnimi situacijami, se lahko vrne v stanje otroka, to pa pomeni, da se na različne situacije v odraslosti odzove z dvomom vase, s samoobtoževanjem, z občutkom manjvrednosti – kot se je tega naučil v fazi otroštva. Odrasli otroci alkoholikov so na nekaterih področjih v urejanju svojih čustev, v razmejevanju odgovornosti in postavljanju meja ostali na stopnji otroka, saj v starših niso imeli zgleda, kako se naučiti obvladovati, urejati svoja čustva, kako razmejevati odgovornost, kako postaviti meje, kako izražati ljubezen. Hkrati pa so bili kot otroci prisiljeni prevzemati odgovornost in vloge, ki jim kot otroci niso bili kos in bi jih morali v resnici prevzeti njihovi skrbniki, a tega niso znali oziroma niso zmogli,« je zapisala Nada Trtnik v članku Okrevanje odraslih otrok alkoholikov in duhovnost.
Kako se rešiti iz pekla? Precej otrok alkoholikov – Petrič je prepričan, da kar tri četrtine – ima v odrasli dobi hude težave. Nikoli ne najdejo miru in nikoli si ne ustvarijo normalnega življenja.
»Ti ljudje so ranljivejši in imajo težave pri prilaganju, pa tudi pri obvladovanju čustev in vedenja. Nagnjeni so k zlorabi psihoaktivnih snovi in razvijanju odvisnosti, pogosto trpijo za zasvojenostjo s hrano ali spolnostjo, imajo težave pri obvladovanju jeze, mučijo jih deloholizem, perfekcionizem, obsesivno vedenje, depresija, anksioznost, problemi v medsebojnih odnosih, slaba samopodoba ...
Prihodnost otroka iz z alkoholom zasvojene družine torej še zdaleč ni rožnata, saj ga čaka boj s samim seboj. Pa vendar to ne pomeni, da je odraščanje v družini z izkušnjo alkoholizma v vseh primerih obsodba na propad. Povsem mogoče je, da je imel v svojem življenju tudi različne zaščitne dejavnike. Tako imenovani odporni otroci imajo vrsto lastnosti, ki nato pripomorejo k temu, da so kot odrasli ljudje uspešni.
Ko takšni otroci odrastejo, namreč kaj hitro ugotovijo, da niso krivci. Da so bili v to situacijo vrženi kot otroci. Dojamejo, da so zdaj odrasli in odgovorni za to, kaj bodo naredili iz sebe. »Krivdo morajo zamenjati za odgovornost in sami sebe prepričati, da skrb zase ni sebičnost. Za otroke iz družine z izkušnjo alkoholizma je namreč značilno, da jih, kadar se postavijo zase, muči občutek krivde. Zelo jim pomaga, če na svoji življenjski poti srečajo močne, skrbne in ljubeznive ljudi, ki jih s svojim zgledom pospremijo na boljšo pot. Za odrasle otroke alkoholikov je najpomembnejše to, da poskušajo slabo doživetje iz primarne družine preoblikovati v nekaj novega, bolj osrečujočega. Morajo se poglobiti vase in prepoznati, kako delujejo – miselno, čustveno, vedenjsko, telesno in duhovno. Kako delujejo kot celota,« je povedal Petrič.
Več v Zarji št. 18, 30.4. 2018.
