Poklicala sem ga in čez približno eno uro sva se dobila v Ljubljani na Pražakovi ulici pred hišo, v kateri je odvetniška pisarna, ki ga bo morda zastopala, čeprav mu še zdaleč ni jasno, kaj bi se morda še dalo narediti v zvezi s tem njegovim žalostnim primerom. Dve uri je čakal na ulici, medtem ko so fotokopirali njegove dokumente, ki pričajo o njegovi žalostni življenjski zgodbi, zgodbi, ki se bo po vsej verjetnosti še bolj žalostno končala. Vse kaže, da postaja v slovenski družbi nekaj povsem normalnega, da človek z danes na jutri konča med brezdomci. Tudi Mladen je tisto dopoldne obiskal Kralje ulice, da bi videl, kaj mora storiti, če bi pri njih potreboval prenočišče. Obiskal je tudi enega od domov, a se ni mogel spomniti njegovega imena. Precej je bil zmeden. A zelo ljubezniv in tudi čist in urejen, čeprav nisva bila dogovorjena za pogovor. »Rad imam red in čistočo,« je rekel.

Odvetniki kasirajo, tudi če nič ne dosežejo. To je že šesta odvetniška pisarna od leta 2004, ko so mu iz Gradbenega podjetja Grosuplje (GPG) z dopisom sporočili, da stanovanje, v katerem je živel od leta 1982 in ki si ga je prizadeval odkupiti po takratnem tako imenovanem Jazbinškovem zakonu, ni (več) naprodaj. »Samo v eni od znanih odvetniških pisarn sem zamenjal  tri odvetnike. Nobenemu od njih ni uspelo ničesar narediti, jaz pa sem vsem trem pošteno plačal. Podjetje GPG se je ustrezni rešitvi izogibalo  na vse mogoče načine, ker si je to ob takšni zakonodaji pač lahko privoščilo. Za odvetnike sem zapravil na tisoče evrov,« je pripovedoval Mladen.

V vsem tem vmesnem času skrbi in negotovosti je bil za občinske veljake tako rekoč neviden. O svojem problemu se je pogovarjal s tremi župani. Sedanjega pozna že 40 let oziroma še iz časov, ko je bil ta direktor komunale. Mladenove prošnje, ki jih je naslavljal na vrhniško občino in GPG, da bi stvari uredili – da bi ali plačeval najemnino ali odkupil stanovanje –, so bile neuslišane oziroma prezrte. Pokazal nam je goro papirjev, ki so se nakopičili vse od leta 1982, ko je kot tovariš Vujinović po takratni zakonodaji in v skladu z vrstnim redom dobil stanovanje. Vse te papirje nosi s seboj v torbi. Kljub prizadevanjem, da bi imel pregled nad vsem, je med pogovorom zmedeno iskal med dokumenti.

»Oprostite, nerodno mi je. Nisem vajen tega, da bi se izpostavljal in koga kaj prosil. Počutim se ponižanega in osramočenega. Vedno sem vse zaslužil z delom. Z ženo sva navajena skromno živeti in hkrati še kaj prihraniti. Pred hišo sva imela vrtiček, ki nama je vedno dobro obrodil, saj je znala žena pripraviti semena in sadike ter jih posaditi, tako da sva sama pridelala vso zelenjavo. Na oknu najinega stanovanja je ostalo nekaj sadik paprik in prav žalostno jih je bilo gledati. Vem, da jo boli srce. Zdaj je začasno pri sestrični in je celo jezna name, ker meni, da sem bil preveč naiven. Saj sem res naiven. Prepričan sem bil, da je od vsega najpomembneje to, da ostaneš pošten in da vse poteka v skladu z zakonom.«

Mladen je bil zmeden tudi zato, ker je neprespan in depresiven. Povedal je, da slabo spi od trenutka, ko je Ceeref proti njemu vložil izpraznitveno tožbo. »Ko se je ta končala s poravnavo in so nama z ženo določili, da morava 31. marca izprazniti stanovanje, pa sploh nič več ne spim. Zdravnica mi je dala nekakšno pomirjevalo, a mi je bilo po njem slabo, tako da sem ga moral opustiti, ker ga moja edina ledvica ni prenesla.«

V vrtu kavarne, kjer smo se pogovarjali, si je naročil »navadno kavo«. Ni hotel naročiti kapučina, ker je, kot je rekel, navadna kava cenejša. »Ni treba,« je rekel. »Rad sem skromen.« Mi pa smo posumili, da ga je strah, da bo morda moral plačati vse tri kave – še mojo in kavo, ki si jo je naročila fotografinja. Navajen je tega, da kot moški plača naročeno, zdaj pa nima denarja. Tudi odvetnici je pred zadnjo usodno poravnavo plačal kavo. Pa ni ta niti trenila z očesom. Še pomislila ni na to, da je zanj pomemben vsak evro. Po – zanj neuspešni – poravnavi ga je na njegovo vprašanje, kaj bo zdaj z njim, potolažila z besedami: »Se boste že znašli!« in odhitela. Enako mu je rekla tudi sodnica. »Saj se boste znašli – subvencije, socialni dodatki, stanovanjski sklad ...«

Kdo je Mladen Vujinović? Od leta 1990 je invalid prve kategorije. Takrat so mu odstranili ledvico. Tudi druga ledvica ne deluje dobro. V zadnjih letih so mu že dvakrat odstranjevali ledvične kamne. Redno mora hoditi na zdravniške kontrole in ultrazvok, saj vse kaže, da tudi ta ledvica ne bo več dolgo delovala. Bolna je tudi njegova žena. »Žena je upokojena. Ima epilepsijo, tako da dnevno jemlje osem vrst zdravil. A hodi kljub temu občasno nadomeščat katero od delavk v domu za starejše občane. S tem delom zasluži kakšnih dvesto ali nekaj več evrov. Na delo hodi peš, ker nimava avtomobila, in tudi zaradi tega je nujno, da ostaneva v istem kraju. Kadar jo pokličejo na delo, se mora takoj odzvati, saj ne sme zamuditi priložnosti za zaslužek. Če ne bi prišla pravočasno, bi poklicali koga drugega, ona pa bi ostala brez dela.«

Mladen Vujinović je kot najstnik leta 1972 prišel na Vrhniko na delo v tozd takratnega Splošnega gradbenega podjetja Grosuplje. Ob betonarni si je skupaj z drugimi delavci zgradil leseno barako in nato v njej živel deset let, dokler mu ni delodajalec v skladu s takratno zakonodajo dodelil v uporabo stanovanja v sosednji hiši. »Tam ob betonarni sem najbrž tudi zbolel, saj se je baraka ves čas tresla zaradi tovornjakov,« se je spominjal.

Vse do razpada Jugoslavije je delal na Tojnicah in z družino zakonito živel v hiši. Nato pa so se začele težave. Na začetku devetdesetih let je zbolel in se je moral invalidsko upokojiti. Hkrati se je začela privatizacija družbene lastnine, tudi stanovanja, v katerem je živel.

Nevidni človek, za katerega se ni vsa ta leta nihče zmenil in ni imel druge možnosti, kot da vztraja v tem stanovanju – njegova pokojnina znaša 270 evrov, ženina pa okoli 300 evrov –,  je postal (živ) problem šele v trenutku, ko je Ceeref, podjetje privatizacijskega mogotca Igorja Laha, od GPG odkupilo hišo z namenom, da na Vrhniki zgradi industrijsko cono.

Umazane igre. Mladen Vujinović je tako postal problem, ki se ga je treba znebiti. »Tisti zgoraj« se s takšnimi malenkostmi ne ukvarjajo. Umazane posle prepustijo tistim, ki imajo za to dovolj dober želodec. In takšen človek se je 31. marca v audiju pripeljal na Vrhniko namesto direktorja Ceerefovega projektnega podjetja Matjaža Martinčiča. Brane Franković, mož v audiju, Martinčičev pooblaščenec, posredno pa tudi uslužbenec privatizacijskega mogotca Igorja Laha, je prišel s sinom, da bi naredil zapisnik o primopredaji. Franković je bil takrat sila uraden, čeprav Mladen zatrjuje, da je pred tem tako njemu kot njegovemu sosedu, ko so sedeli za domačo mizo, večkrat obljubil, da bodo lahko odkupili stanovanja. »Če ti, Vujinović, ne moreš odkupiti, naj sosed Čović odkupi še tvoje stanovanje in naj ti ga potem oddaja,« mu je menda svetoval. Njegovi ženi pa je obljubljal, da bo lahko posadila plezalke, ki se lepo oprimejo zunanje stene. »Odgovoril sem mu, da bi sam raje kupil vsaj eno sobo, tako da bi bila resnično moja,« je povedal Mladen. Leto dni po Frankovićevem zadnjem obisku so prišli geometri. »Kaj pa prepis, bomo dobili dokumente? Na to vprašanje nismo dobili odgovora,« se je spominjal Mladen. V nasprotju s sosedom, ki se je začel o rešitvi tega problema dogovarjati s Frankovićem in morda še s kom, je Mladen še kar naprej upal, da se bodo dale te stvari rešiti po uradni poti. V tem času je sosed od občine dobil 80 kvadratnih metrov veliko stanovanje, za Mladena pa ni bilo ustrezne rešitve. »Kako je lahko dobil stanovanje, ko pa so nama na najino prošnjo odgovorili, da v letih 2017 in 2018 ne bo razpisov za neprofitna stanovanja? Sosedova žena pa je moji ženi dejala: 'Dobili smo ga po drugi poti.' In prav ta nekdanji sosed je prišel in zabetoniral vrata mojega stanovanja, potem ko so naju deložirali. Žena ima prav. Res sem naiven.«

Več v Zarji št. 16, 17. 4. 2018.