Srečanje z 28-letno diplomirano medicinsko sestro Tjašo Šapla Troha iz Ajdovščine je eno tistih, ki te zaznamuje za vse življenje. Take osebe ne moreš pozabiti. Mlada in neverjetno modra ter življenjsko preizkušena ženska je ena tistih, ki puščajo v sogovorniku zelo globok odtis. Njena modrost je vzklila iz velike osebne bolečine, žalosti in stiske. V življenju je vedno tako, da se pravo in globoko razumevanje življenja rodi le iz bolečine. Ni bližnjic! Tjaša je danes mamica štirih nadobudnežev; Tobija je star sedem let, po Juliji sta se rodila danes štiriletna dvojčka Rene in Adam, »imamo pa še naše 'presenečenje', deklico Glorijo, ki je stara dve leti in pol, med nas pa je prišla čisto nepričakovano,« mi je med smehom opisala svojo družino mlada Tjaša. Na začetku najinega pogovora sem jo nekaj časa samo poslušala, saj me je čisto začarala s svojo mehko primorsko govorico, v kateri pa je bilo vseeno zaslediti sled ajdovske burje. Ta del njene »burjaste« osebnosti ji je verjetno pomagal v obdobju največje stiske.

Tjaša in Franko. Simpatična in zgovorna Primorka je z iskricami v očeh pripovedovala o tem, kako se je zelo mlada poročila s svojim Frankom: »Imela sem devetnajst let in pol, Franko pa 23, ko sva se vzela. Spoznala sva se, ko sem imela komaj šestnajst let, bila sem srednješolka. Takoj sem vedela, da sva za skupaj!« Ko je obiskovala zadnji letnik srednje šole, je zanosila in tega sta bila oba s Frankom vesela. Njuno veselje žal ni bilo dolgo, saj je imela Tjaša spontani splav. »Mislim, da naju je ta dogodek še bolj povezal kot par,« se je spominjala, zato sta svojo ljubezen kmalu potrdila tudi s poroko. Zaradi Tjašinega študija sta se preselila v Ljubljano. Odločila se je za študij babištva, saj jo je čudež novega življenja od nekdaj privlačil.

Adijo, Ljubljana! Kmalu po prihodu v Ljubljano je zanosila. Dokončala je letnik, potem pa sta se s Frankom spet preselila domov v Ajdovščino, kjer sta imela boljše pogoje za prihod otročička. »Rodil se je Tobija in neizmerno sem uživala v materinstvu. Vedela sem, da se bom morala vrniti na študij v Ljubljano. To me je močno grizlo, saj si nisem mogla predstavljati življenja brez sina. Zato sem presedlala z ljubljanske fakultete. Vpisala sem se na fakulteto za vede o zdravju v Izolo, predavanja sem obiskovala v Novi Gorici. Bom pač diplomirana medicinska sestra in ne babica, sem sklenila takrat, še vedno je blizu temu, kar čutim v srcu, saj bom lahko pomagala ljudem,« se je sprijaznila z novo študijsko usmeritvijo.

Punčka bo! Življenje Šapla Trohovih je teklo po ustaljenih in mirnih tirnicah. Tjaša je pridno študirala, Franko je bil v službi, Tjašina tašča je pomagala pri Tobiji. Ko je bil fantiček star malce manj kot pol leta, je mamica spet zanosila. »Joj, sploh nisem vedela, da sem noseča, nobenih konkretnih znakov nisem imela,« se je spominjala. Vse je kazalo, da bo nosečnost potekala brez kakšnih posebnih komplikacij. Po rojstvu Tobije je Tjaša prebolela kar nekaj angin. Tudi zdaj je na začetku nosečnosti prebolela tri. Umrla ji je namreč nona, ki jo je imela neizmerno rada. Njen imunski sistem je zaradi tega dogodka oslabel, kasneje pa se je stanje umirilo. Tjaša je pripovedovala, da pri prvi nosečnosti z možem nista želela vnaprej vedeti, kakšnega spola je otrok, pri tej pa ju je premagala radovednost. Ko sta izvedela, da Tjaša nosi deklico, je bilo veselje neizmerno.

»Nizki start«. Mlada družina se je veselila prihajajoče deklice, nosečnost je potekala normalno, brez zapletov. Rok poroda je bil 29. marec, to je tudi njen rojstni dan, in že tako lepo pomlad naj bi polepšala še prihajajoča dojenčica. Vsaj tako je kazalo …

Zadnjič je Tjaša začutila gibanje svoje deklice  8. marca zjutraj. »Ko sem se tisti dan zvečer ulegla v posteljo, se mi je čudno zdelo, da se otroček nič ne premika, saj se je do tedaj vedno. Ljubeče sem pomislila na to, da sem ji najbrž zmotila bioritem, s tem ko sem s svojimi prijateljicami praznovala dan žena.« Naslednji dan je družina Šapla Troha odšla na obisk k sorodnikom, ki so imeli novega dojenčka. Ena od sorodnic ji je rekla: »Ti si pa tudi že v nizkem startu, mar ne,« misleč na to, da je tik pred porodom. »Ne vem, zakaj ji kar nisem mogla pritrditi. Ne vem, nekaj v meni ni dovolilo, da bi rekla, ja, res je.«

Ni se hotela zbuditi. Deklica v Tjašinem trebuhu je bila še vedno mirna. Preveč mirna. Tjašo so začele obhajati zle slutnje. Naredila je vse, da bi jo »zbudila«, počivala je, se tuširala s toplo vodo. »Pod tušem sem za en bežen trenutek celo mislila, da sem jo začutila,« je pripovedovala. Ker je bilo stanje že skrb vzbujajoče, sta se s Frankom odpravila v postojnsko porodnišnico na pregled. »Nikoli ne bom pozabila babice, ki je iskala utrip najine deklice. Med pregledom je, ne da bi se tega zavedala, odkimavala z glavo. Utripa ni zaznala. Potem me je pregledal še ginekolog z ultrazvokom. Takrat sem globoko v sebi že vedela, kaj mi bo rekel. In res se je zgodilo tisto najhujše! Izrekel je stavek – gospa, žal mi je, vašemu otroku srček ne bije več …«

Svet se je v trenutku ustavil. Tjašo je ob grozljivi novici preplavila huda bolečina in začela je neustavljivo jokati. Z možem, ki ga je novica tudi zelo prizadela, sta bila v tistem trenutku čisto sama, nihče jima ni mogel pomagati. V bolnišnici so ji ponudili pomirjevala, da bi zaspala, naslednji dan jo je namreč čakal porod. »Kljub hudi duševni stiski jih nisem hotela. Želela sva oditi domov, da bi se lahko na najin način poslovila od Julije, kot sva poimenovala najino punčko.« Par je res odšel domov. »Seveda celo noč nisva spala, bila sva pokonci in v tisti grozi je od nekod vzniknilo zavedanje, da sva srečna, ker imava drug drugega in zdravega sina. Svet za naju dva od tistega dne nikoli več ni bil enak!« je globoko prepričana. Pripovedovala je tudi, kako je po tem, ko sta prišla domov, poklicala svoje starše. »Vem, da sem samo hlipala v telefon in ponavljala stavek – mama, srček ji ne bije več!« Tjašina starša sta seveda takoj prišla in mama jo je nežno objela ter tolažila. Tjašini ljubljeni noni, ki je umrla malo pred tem, so umrli trije otroci. »Moja mama me je nežno objemala, rekoč, da sem zdaj edina, ki v resnici ve, o čem nam je pripovedovala nona, ko je govorila o svojih mrtvih otrocih.«

Več v Zarji št. 16, 27. 4. 2018.