To je namreč največja sprememba, ki jo že zdaj poznajo skoraj vsi naši zobozdravniki. Gre pa za to, da otrokom do 15. leta starosti tudi v stranskem delu zobovja in na mlečnih zobeh ne bodo več dajali amalgamskih zalivk, razen če bo zobozdravnik presodil, da je za otroka to najboljša odločitev. Enako bo veljalo za nosečnice in doječe matere. To namreč zahteva EU od svojih članic, da bi se zmanjšala obremenitev prebivalstva z živim srebrom. Če bo torej nekdo iz te skupine potreboval zalivko na stranskem zobu, mu jo bo zobozdravnik naredil iz kompozitnega (belega) materiala, za kar mu ne bo treba doplačati. Kdor namreč zdaj zahteva belo zalivko, mora doplačati razliko med tako imenovanim standardnim (najcenejši amalgam, ki ga je mogoče dobiti na našem tržišču) in nadstandardnim materialom.
Vsadki, če so del celovitega zdravljenja. Večina sprememb v zobozdravstvu ne bo imela finančnih posledic. Izjema je protetični del, ki zahteva vgradnjo vsadkov. V posebnih primerih, ko gre za celovito zdravljenje (na primer tumorja ali kakšne bolezni), bo bolnik dobil vsadke, ki so sestavni del tega zdravljenja in mu jih ne bo treba plačevati. O tem bodo odločali specialisti, ki bodo v zdravljenje vpleteni.
Spremenjena, podrobneje opredeljena bodo tudi pravila v ortodontskem zdravljenju, vendar bodo stroški ostali v višini dosedanjih. Spremembe pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja bo najprej obravnaval upravni odbor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), nakar jih bo v sprejem predložil svoji skupščini, kar naj bi se zgodilo v kratkem, so nam sporočili z ZZZS.
Preobremenjeni z administracijo. Ko smo se hoteli pogovarjati z našimi zobozdravniki, se je pokazalo, da nekateri predlaganih sprememb ne poznajo, nekateri se sploh niso želeli pogovarjati, drugi so povedali svoje mnenje, a nihče od njih ni želel biti imenovan. Resnici na ljubo nas je k raziskovanju našega zobozdravstva spodbudil članek enega od slovenskih zobozdravnikov, ki je v strokovni reviji objavil, da ga je dostikrat sram, ko vidi, kaj delajo njegovi kolegi – vsekakor ne najbolje za svojega bolnika. A tudi on ni želel spregovoriti za širšo javnost, češ da s tem ne bi dosegel nič dobrega; da pa tisti, ki delajo slabo, to že sami vedo. Po drugi strani nam je zobozdravnik v neki večji ustanovi povedal, da je rakava rana našega zobozdravstva prevelika obremenitev z administracijo. Ta naj bi jim vzela zelo veliko časa. Voditi morajo čakalne sezname, naložili so jim pisanje vseh možnih dokumentov in nesmiselnih določil, ki jim delo samo otežujejo. Če pa plačnika vprašaš, ali lahko za to zaposliš administrativnega delavca, je odgovor zelo jasen: Ne!
Kaj pa bolniki? Pregled njihovih zapisov na družabnih omrežjih in spletnih forumih ni spodbuden. Najprej lahko prebiramo hudo kritiko slovenskih zobozdravnikov oziroma njihovega dela. Ni tako malo zgodb, ki opisujejo izkušnje iz otroštva, ko jim je obisk pri zobozdravniku pustil fobijo, da se še danes tresejo, če morajo v zobno ordinacijo. Na primer, ko sem čakal, da bi prišel na vrsto, sem slišal, kako je moj prijatelj »vriskal« od bolečine. Naredil sem se, kot da grem na stranišče, in jo urno ucvrl čim dlje stran. Takih zapisov in spominov je veliko. Ljudje z grenkimi in predvsem bolečimi izkušnjami so zapisali tudi, da so se zobozdravniki dobesedno izživljali, ko so šolarjem popravljali zobe. Marsikomu so za vse življenje vlili strah v kosti. Današnji otroški in šolski zobozdravniki imajo do svojih malih bolnikov večinoma povsem drugačen odnos.
V oči pa bode še nekaj: nekega zobozdravnika ljudje opisujejo kot odličnega, strokovnega, takega, ki dela po svoji vesti in nežno. Nakar naletite na mnenje drugega, ki istega zdravnika označi kot popolnega šarlatana in mesarja, da se omejimo le na ta dva izraza. To pač pomeni samo, da tovrstno ocenjevanje nikoli ne more biti objektivno. Res pa je tudi, da imajo lahko tudi zobozdravniki slab dan.
Najprej dolgo čakaš, potem pa še mastno plačaš. Tisto, česar ni mogoče prezreti in kar je najpomembneje, pa so visoke cene storitev (tudi v primerjavi s tujino) in izredno dolge čakalne dobe. Nekomu je zobozdravnik vse leto zdravil zob, potem pa so mu ga izdrli. Naročali so ga enkrat na mesec ali na dva, malce »pobrkljali po zobeh«, mu to zaračunali in ga naročili za naslednjič. Take izkušnje, podkrepljene z zasoljenimi cenami, ljudi silijo, da iščejo drugačne rešitve. Naši zobozdravniki se jezijo, ker lahko tuji zobozdravniki pri nas veselo oglašujejo svoje storitve, oni pa jih po zakonu ne smejo. To sicer drži, vendar pri tem pozabljajo, da je najboljše oglaševanje od ust do ust oziroma na spletnih forumih, kjer lahko vsak zapiše svojo zgodbo. Kot je denimo tale: Bil sem pri več naših zobozdravnikih, v ustih so mi naredili pravo katastrofo. Po nepotrebnem so mi zbrusili dva zdrava sprednja zoba, zdaj pa je treba to popraviti; za popravilo zob, krone oziroma mostičke so mi naredili predračun v višini 14.000 evrov. Ob tem, da imam minimalno plačo …
Kaj človeku ostane drugega, kot da poišče zobozdravnika zunaj naših meja! Ljudje na forumih si pri tem pomagajo, sporočajo, kakšne so cene na Hrvaškem, kam naj se obrnejo, kdo so zobozdravniki v Bosni in Hercegovini, kje si je moč poceni (vendar kakovostno) popraviti zobe v Srbiji. Zasledite lahko celo, kako si je nekdo dal popraviti zobe kar med počitnicami v Hurgadi in da je za to plačal skoraj samo desetino cene, ki so jo postavili pri nas. Medtem ko je tretji priporočal celo zobozdravnika v Indiji. Naši pa se naprej hudujejo, da gre za nelojalno konkurenco.
Več v Zarji št. 14, 3. 4. 2018.
