»Ko pomislim, koliko se je zgodilo v zadnjih desetih letih, se moram kar uščipniti, da vidim, ali je vse to res,« pravi Mojca Gayen, ki živi v indijski vasi Piali. Z možem sta odločila pomagati revnim otrokom in njuno delo je pravo sporočilo o vrednotah in odnosih med ljudmi v sodobnem svetu. Pa o tem, kako malo zares vemo o življenju na drugem delu sveta ter da lahko vsakdo pomaga vsaj enemu otroku do osnovne oskrbe in izobrazbe. To je za njegovo življenje lahko odločilno. Njuna izkušnja je tudi dragoceno sporočilo o vztrajanju, pogumu, naklonjenosti do tistih, ki so manj srečni od nas. Je zgodba o odločnosti in optimizmu, do katerega sta morala priti po številnih preizkušnjah v težavnem okolju, in še vedno jih premagujeta vsak dan znova. Prav zato nas lahko obogati že s tem, da jo bolje spoznamo. Morda se bo ob branju še kdo odločil, da pomaga kot boter enemu od otrok.
Korak, ki je spremenil življenje. Mojca Gayen je v Ljubljani študirala psihologijo. Že takrat je ugotovila, da želi svoje življenje in delo osmisliti s humanitarnim in prostovoljskim delom. Pomagala je v Afriki, kasneje je odšla v Indijo. Tam se je zaljubila, si ustvarila družino in se v Slovenijo razen na obiske ni več vrnila. Indijsko resničnost in njene težave v predelu Kolkate, kjer živi, zdaj že dobro pozna. Državne šole so nabito polne, v razredih je tudi po sto otrok. Veliko pa jih v šolo sploh ne hodi.
Šolanje z botrsko podporo. »Moj mož Anup prihaja iz velike, revne družine. Njegov oče je zbolel za tuberkulozo. Večino otroštva je moral preživeti v internatu. Njegovo bivanje in šolanje je podpirala družina iz Nemčije, več kot 14 let. Zato je želel še sam nekomu pomagati na podoben način.« Prav njegova izkušnja je pripomogla k odločitvi, da sta z Mojco pred desetimi leti ustanovila izobraževalni center za otroke, ki drugače ne bi imeli možnosti za osnovno šolanje. Miselnost, da izobrazba ni pomembna, kar velja predvsem za deklice, je tam globoko zakoreninjena.
Čas za proslavljanje dosežkov. Pred desetimi leti so prvi učenci sedeli kar na golih tleh, pod zasilno streho in v veliki vročini. Takrat še niso imeli niti zvezkov niti učbenikov. Za malico so jim lahko ponudili le nekaj piškotov in vode. Zdaj v novi zgradbi obiskuje pouk več kot 140 učencev. Vsi dobijo v šoli topel obrok, ob tem pa vsako leto še uniformo, potrebščine in vsak mesec stvari za osebno higieno, na primer šampon in zobno pasto. Poskrbljeno je tudi za osnovno zdravstveno oskrbo. Po končanem šolanju se lahko vpišejo na državne šole, kjer mnogi še naprej ostanejo pod okriljem botrstva iz domače šole. »Zavedamo se,« poudari Mojca Gayen, »da so prav dekleta tista, na katerih stoji prihodnost. Želimo, da postanejo samozavestna, a tudi sočutna. Le tako bodo pozneje znale pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč.«
Od skromnih začetkov do nove šole. Projekt, ki je na začetku pomagal desetim otrokom, danes pomaga stopetdesetim. Poleg osnovnega šolanja center prireja tečaje za mlade matere in ženske. »Brez pomoči drugih nam ne bi uspelo,« poudarjata Anup in Mojca Gayen. Doslej so jim v obliki botrstva pomagali številni posamezniki, pa tudi vrtci, šole in ustanove iz Indije, Nemčije in Slovenije ter prostovoljci, ki so jih obiskali in pri njih delali.
Mojca je prišla v Indijo leta 2006, in dve leti po srečanju s svojim bodočim možem Anupom sta začela projekt le s svojimi prihranki, dobesedno tako, da sta hodila po vasi in vabila otroke, ki niso hodili v šolo. Danes je drugače: starši prihajajo v šolo, ki jo dobro poznajo, in prosijo, ali jo njihovi otroci lahko obiskujejo.
Vsak lahko pomaga! Vse omenjeno pa se ni zgodilo čez noč. »Potrebne je bilo veliko potrpežljivosti in trdega dela,« omeni Mojca. »Hvaležni smo dobrim ljudem, ki so našim otrokom namenili svoje znanje in nadarjenost. Z odprtim srcem so pomagali napisati našo skupno zgodbo.«
Največja pomoč so ljudje, poudari. To so botri, pa tudi vsi prostovoljci, ki so prišli na obisk, humanitarno društvo Luč upanja in številni srčni posamezniki. Med njimi je veliko mladih. »Zelo sem hvaležna tudi vsem tistim, ki moje in moževo delo spremljajo od blizu ter nama odpustijo napake ali šibkosti, ker vidijo, da se res trudiva po svojih najboljših močeh, sva pa hkrati tudi samo človeka. Zelo se me dotaknejo prijazne misli ali vtisi, ki mi jih napišejo botri ali prostovoljci. Res hvala vsem!«
Več v Zarji št. 14, 3. 4. 2018.
