Zdaj vemo, žal jim je, zelo jim je žal. Seveda so potrebovali pet dni, da so našli prave besede, ampak potem je prejšnjo sredo Mark Zuckerberg, direktor in ustanovitelj Facebooka, le povedal, da jim je, jasno, strašansko žal, da so izdali vse vaše skrivnosti. Ne vemo pa, ali jim bo več kot petdeset milijonov ljudi, ki so brez dovoljenja in celo vednosti prispevali podatke, to kdaj pripravljeno oprostiti. A dan za dnem se vse več ljudi zelo potrudi, da v Facebookovih nastavitvah, čeprav je dobro skrit, najde pravi ukaz in klikne: briši.
Da Facebook, pa tudi številne druge aplikacije, twitterji, instagrami, snapchati in še številni drugi, o nas vedo veliko veliko preveč, mnogi že dolgo opozarjajo. Vemo tudi to, da te platforme svoje zbirke podatkov prodajajo oglaševalcem, ki iz podatkov izluščijo, kaj vas najbolj zanima, in vam nastavljajo oglase za točno določene izdelke. In vemo to, da oglaševalci niti niso najhujše zlo: kot se je pokazalo te dni, če podatki o vaših všečkih pridejo v neprave roke – in pridejo, seveda pridejo –, lahko te roke z njihovo pomočjo vplivajo celo na to, kdo nam bo vladal. Morda nikoli ne bomo vedeli, ali je res, a tole je močno poenostavljen grozljiv povzetek zgodbe, ki se je začela odvijati že pred leti in prišla na dan prav te dni: Donaldu Trumpu so na oblast pomagali priti vaši všečki na Facebooku.
»Res mi je žal, da se je to zgodilo,« je po petih dnevih mučnega molka končno napisal Zuckerberg. Prišlo je do »preloma zaupanja med Facebookom in ljudmi, ki z nami delijo svoje podatke in pričakujejo, da jih bomo zavarovali. Na nas je odgovornost, da zaščitimo vaše podatke, in če jih ne moremo, potem nismo vredni, da vam služimo,« je vil roke šef Facebooka.
Kje je že tisti ukaz za brisanje?
Glavno je verjeti. Med letoma 2007 in 2014 je Facebook dovoljeval, da so aplikacije, ki jih je podpiral na svoji platformi, prišle do ogromnih količin podatkov o uporabnikih Facebooka. Sčasoma se je sicer celo Facebooku zazdelo, da so preveč velikodušni, in so količino podatkov, do katerih lahko dostopajo aplikacije, močno zmanjšali – ampak to je bilo šele po tem, ko je psiholog Aleksander Kogan, raziskovalec na univerzi Cambridge (ki je, to je bilo celo njegovemu delodajalcu pretežno neznano, tudi predavatelj na peterburški univerzi, pa za svoje raziskave dobiva dotacije od ruske vlade), s svojo aplikacijo v le nekaj tednih zbral podatke več kot petdesetih milijonov uporabnikov Facebooka. Za pogoj, da teh podatkov nikoli, prav zares nikoli ne sme uporabiti v komercialne namene, se Kogan ni dosti menil, in je svojo zbirko podatkov prodal podjetju Cambridge Analytica. To je podjetje, ki se ukvarja s političnim svetovanjem, v prevodu, pomaga vam dobiti politični vpliv in kakšne volitve (med drugim v Keniji, Nigeriji in ZDA), za to pa uporablja metode, ki niso le v nerešljivem sporu z moralo, temveč tudi z zakoni. Kako to počnejo, so razkrili raziskovalni novinarji televizije Channel 4, ki so se pretvarjali, da so bogata družina s Šrilanke, ki bi rada prišla do političnega vpliva. In potem so skrivaj snemali, ko jim je direktor Cambridge Analytice Alexander Nix prostodušno razložil, kako se lotijo stvari.
Med priljubljenimi metodami je blatenje nasprotnih kandidatov, ki jim podtikajo prostitutke ali lažne obtožbe o podkupljivosti. Sodelujejo z bivšimi vohuni Izraela in Velike Britanije, ki brskajo za umazanimi podrobnostmi iz preteklosti. Če ne najdejo nič dovolj umazanega, nič hudega, si pa kaj izmislijo.
»Zveni grozno,« je milo vzdihnil Nix, »ampak sploh ni treba, da so te stvari resnične, glavno je, da jim verjamejo.« Pohvalil se je, da je »velikokrat« srečal samega Trumpa in da je prav njegovo podjetje stalo za kampanjo, ki je blatila Trumpovo nasprotnico, »pokvarjeno Hillary«. Takole je razložil Nix, »mi informacijo samo plasiramo na internet in potem gledamo, kako se razrašča, vsake toliko malo podrezamo, da se oblikuje. In tako se stvar infiltrira v spletno skupnost, vendar brez prstnih odtisov, tako da je neugotovljivega, neizsledljivega izvora.« Pri tem se poslužujejo najrazličnejših organizacij, med njimi so tudi aktivistične skupine in dobrodelne organizacije, ki širijo njihovo sporočilo, medtem ko Cambridge Analytica ostaja v ozadju. Zunanje organizacije so koristne tudi pri zbiranju denarja, saj imajo kandidati na volitvah postavljene omejitve, koliko denarja lahko zberejo, organizacije, ki z volilno kampanjo uradno niso povezane, pa nobenih. In tudi pri trošenju denarja jim nihče ne postavlja meja.
Uradni dokumenti kažejo, da je Trumpov volilni štab za volitve 2016 podjetju plačal 5,9 milijona dolarjev. Robert Mercer, Trumpov največji podpornik, ki finančno podpira tudi skrajnodesničarsko spletno stran Breitbart, je Cambridge Analytici izplačal 15 milijonov dolarjev. Za volitve leta 2020 je Trumpov volilni štab že pohitel z izjavo, da nimajo nobenih povezav in nobene pogodbe s Cambridge Analytico.
Po predvajanju oddaje na televiziji je Nix ranjeno kriknil, da so mu nastavili past. V pogovoru s potencialnimi strankami je bil res malce nepreviden, je priznal, ampak tisto so bili samo absurdni hipotetični scenariji. V resnici oni takih stvari ne počnejo. In seveda uporabljajo izključno podatke, ki so jih pridobili »zakonito in pošteno.« Ne, Facebookovih podatkov pri ameriški volilni kampanji leta 2016 niso uporabljali.
Direktor Nix je trenutno suspendiran.
Premalo vprašanj. Vsa zanikanja Cambridge Analytice postavlja na laž žvižgač Christopher Wylie. Prav osemindvajsetletni Kanadčan je človek, ki je pred štirimi leti prišel na idejo, kako bi lahko podatke z družabnih omrežij spremenili v mogočno informacijsko orožje in ga uporabili za to, da vpliva na izide volitev. Ni se treba zanašati na njegove besede, Wylie lahko vse svoje trditve podpre z dokazi: ima račune, potrdila, bančne izpiske, elektronska sporočila, pisma odvetnikov. Med temi tudi pismo Facebookovih odvetnikov, ki priznavajo, da je podjetje Cambridge Anayltica do podatkov Facebookovih uporabnikov prišlo nezakonito. Wylie ima tudi potrdilo, ki dokazuje, da je Cambridge Analytica za milijon dolarjev kupilo podatke od Koganovega podjetja Global Science Research (GSR).
Tole je predzgodba: dva raziskovalca na univerzi Cambridge, David Stillwell in Michael Kosinski, sta preučevala, kaj se da sklepati o ljudeh samo iz njihovih všečkov na Facebooku. Marsikaj, se je pokazalo. Leta 2015 sta objavila rezultate svoje raziskave, ki kažejo, da že samo na podlagi sedemdesetih njegovih všečkov o osebnih lastnostih nekoga veš več kot njegovi prijatelji. Pri tristo všečkih o njegovem značaju veš več kot njegov intimni partner. Wylie se je pogajal z znanstvenikoma, da bi mu prodala svojo bazo podatkov, a sta zahtevala preveč. Tu je vskočil Kogan in Wylieju predlagal, da bo znanstvenika povsem obšel in bo repliciral njuno raziskavo na podlagi podatkov, ki jih bo sam pridobil. In takole je prišel do njih: razvil je svojo aplikacijo, thisismydigitallife – ljudje, ki so jim za to, da izpolnijo osebnostni vprašalnik, plačali nekaj dolarjev, so mu dali dovoljenje za dostop do njihovih profilov na Facebooku. Pa ne le do svojih, Koganu so nevede omogočili tudi dostop do profilov vseh svojih prijateljev na Facebooku. Ki o tem seveda niso vedeli prav nič. Izračunali so, da je test izpolnilo okrog 320 tisoč ljudi, vsak jim je nevede omogočil še dostop do povprečno 160 profilov svojih prijateljev na Facebooku – skupaj je torej Kogan nabral več kot 51 milijonov profilov. Danes Facebook tega ne omogoča več, takrat pa je. In na Facebooku so vedeli, kaj se dogaja, a niso ukrepali. »Sprožili so se njihovi varnostni protokoli, ker je Koganova aplikacija pobirala ogromne količine podatkov, a Kogan jim je očitno rekel, da je to za znanstvene namene, pa so rekli, prav,« razloži Wylie.
In kaj ima to z zmago na volitvah? Tole: na podlagi teh podatkov so izdelali poseben program, ki napoveduje in tudi vpliva na odločitve ljudi na volišču. Tako so odkrili, kateri volivci so še neodločeni ali bi utegnili spremeniti svoje mnenje, in jih zasuli s skrbno sestavljenimi sporočili, ki naj bi pomagala vplivati na njihovo končno odločitev.
»Izkoristili smo Facebook, da smo nabrali na milijone profilov. Zgradili smo modele, da uporabimo to, kar vemo o njih, in naciljamo njihove demone. To je bila osnova, na kateri temelji podjetje,« pravi Wylie, ki ne dela več za Cambridge Analytico.
Facebook, ki je več kot dve leti vedel za odtekanje podatkov, ni ukrenil nič. Ne, čakajte, tole so naredili: napisali so pismo Cambridge Analytici in zahtevali, naj podatke zbrišejo. Nikoli niso preverjali, ali je bilo to res narejeno. V vseh preiskavah so zanikali, da bi o stvari karkoli vedeli.
Več v Zarji št. 13, 27.3.2018
