Imam občutek, da se praznikov sploh ne znamo več veseliti in da se je velika noč oddaljila od ljudi.
Nasploh bi lahko to rekli za vse praznike, tudi pri državnih je bolj klavrna podoba. To pa zato, ker se je vzpostavila kultura pogostih praznikov, rojstnih dni, plesov, zabav – včasih tega ni bilo toliko. Ker so bila praznovanja redkejša, se jih je toliko bolj pričakovalo in zelo veselilo. Poglejte samo božič. Že ves december norimo s prazničnim vzdušjem, v potrošniški družbi mu pravimo veseli december. V naši tradiciji tega ni bilo. Potem pride božič – in kaj?
Smo izpraznjeni.
Je samo en dogodek več znotraj enomesečnega dogajanja na ulicah. Včasih pa je bil advent napol mističen čas, ljudje so bili skupaj, božič pa je bil eksplozija. Prav tako je z veliko nočjo, ki jo težko praznuješ, če postnega časa ne živiš tako – postno. Če 40 dni preživiš v miru in poglabljanju vase, tudi praznik pride bolj do izraza. Na drugi strani pa je vsebina praznika, in če se ta oddalji od ljudi, se oddalji tudi praznik. Pri veliki noči se poskuša z jajčki in zajčki kot simboloma pomladnega razcveta in plodnosti nekako nadomeščati vsebino, vendar to ni krščanska in judovska vsebina velike noči. Naposled so tudi jajca in zajčki samo še en potrošni artikel več. Razumem, da je praznik potem malo v krizi.
Ali lahko daste nasvet za praznovanje velike noči tudi za nekristjane oziroma neverujoče?
Velika noč prinaša upanje, zmago življenja nad smrtjo. Veliko noč lahko čutiš ateistično, če si človek upanja, če se veseliš tega, da bo zlo premagano. Drugič, lahko jo praznujemo kot pomladni praznik in zlasti mi, severna ljudstva, psihično potrebujemo praznovanje pomladi. Letos je tipična situacija, ko se zima podaljšuje in že komaj čakamo prvo rožico, in veselje zaradi tega pride samo od sebe. Vsebinsko je to praznik upanja, čustveno in simbolno pa praznik pomladi, praznik prebujanja.
Sicer pa ste pozitivno naravnani do stanja v družbi in vsak dan opažate veliko ljudi, kot ste nedavno omenili, ki delajo za božjo slavo (čeprav je ne imenujejo tako). Kaj ste mislili s tem?
Božje kraljestvo je večje od Cerkve in teološko gledano bo božje kraljestvo obstalo, Cerkev pa čez nekaj časa ne bo potrebna takšna, kot jo imamo sedaj. Če tako gledaš, vidiš odrešenjsko napetost v svetu, začutiš jo v ljudeh, v mnogih dobrih stvareh; in če tako gledaš, si lahko veliko bolj pozitivno naravnan, ozko gledano z vidika pastoralnega interesa – koliko ljudi je pri maši – pa si lahko pesimističen. Sklepaš lahko, da se bog nekje skriva in da ga je vedno manj. Boga ni manj, je le bolj »porazdeljen«. Ateizem ne zmaguje. Poglejte tiste, ki menijo, da so eminentni ateisti, potem pa hodijo na jogo, ki je telesno-duhovna vaja. Čeprav ateizem ni zmagovita drža, to ne pomeni, da je kriza krščanstva manjša. Zahodno krščanstvo je v krizi, medtem ko na južni polobli cveti. To pravzaprav ni nič posebnega, vsakih 500 let nastopi v krščanstvu kriza.
Več v Zarji, št. 13, 27. 3. 2018
