Bil je povsem običajen dan in Muriel Padilha se je zjutraj odpravil na delo. Kmalu zatem pa ga je poklicala njegova žena Frankielen da Silva Zampoli in prosila, naj se vrne domov, ker se slabo počuti. Bila je v devetem tednu nosečnosti, pričakovala je dvojčka. Zelo jo je bolela glava in bolečina, ki se je širila v hrbet in druge dele telesa, je postajala neznosna. Zdelo se ji je, da se bo onesvestila. Mož ji je svetoval, naj vzame tableto proti bolečinam, dokler se ne vrne.
Par je živel na jugu Brazilije, v kraju Campo Largo. Ko se je 24-letni Muriel vrnil domov, je 21-letna Frankielen nemočno sedela in jokala, tresla se je od bolečin in sililo jo je na bruhanje, zato sta se takoj odpeljala v bolnišnico. Med vožnjo je rekla možu, naj bo pripravljen na vse in naj bo močan, ker se ne bo vrnila iz bolnišnice. Nato je izgubila zavest. To so bile njene zadnje besede, se spominja Muriel.
Diagnoza: možganska smrt. Zdravniki so hitro postavili diagnozo: možganska kap s hudimi notranjimi krvavitvami. Po treh dneh preiskav in pregledov ji niso mogli več pomagati, lahko so le še ugotovili, da je možgansko mrtva. Možu so obenem povedali, da tudi nerojena dvojčka ne moreta preživeti.
Srčka obeh otrok pa sta vztrajno bila naprej. Zdravniki so se odločili, da za nekaj dni odložijo izključitev aparatur, s katerimi so nemočno telo mlade ženske ohranjali pri življenju, dokler zarodkoma ne neha biti srce. Upanja, da bi to trajalo dolgo, niso imeli tudi zato, ker so morali mamici narediti celo vrsto radioloških preiskav in ker so morali uporabiti močne antibiotike, protibolečinska ter druga zdravila. Te snovi so seveda prišle tudi v oba otroka v maternici, kar bi bilo lahko za njun razvoj zelo tvegano.
Srčka sta vztrajno bila naprej. Na veliko presenečenje zdravnikov pa sta oba srčka vztrajno utripala v materinem telesu, najprej tri dni in nato še naprej. Naredili so nov ultrazvok in ugotovili, da se otroka normalno razvijata. Vsi materini organi so še naprej delovali. Takrat so se odločili: ne glede na okoliščine bodo poskušali rešiti življenje obeh otrok.
Ob vsej tragičnosti in zapletenosti situacije sta osebje bolnišnice zajela optimizem in upanje, da jim bo uspelo rešiti življenji nerojenih dvojčkov.
Zdravniki, medicinske sestre in mnogi zdravstveni delavci so se odločili, da bodo otrokoma namesto materinske ljubezni, ki bi jo dobila med nosečnostjo, in veselega pričakovanja ponudili toplino na drugačen način. Načrtno in po urniku so se vsak dan zbirali v bolniški sobi, prepevali in igrali inštrumente ter mamico božali po trebuščku. Otroka tako nista bila prikrajšana za naklonjenost in veselje, da prihajata na svet, le da je to prihajalo do njiju drugače. Vsak dan so se domislili česa novega. Ob postelji nosečnice so za otroka ustvarjali posebne pesmice, negovali so ju z mislimi, igrami in božanjem trebuha. Pogovarjali so se z njima in jima vsak dan zagotavljali, da ju imajo radi in da skrbno pazijo nanju. Niti en dan ju niso pustili v tišini in brez spodbudnih dejanj. Še sobo so praznično okrasili, da je bilo v njej ves čas čutiti veselje.
Rojstvo zdravih dvojčkov. Ob tem so zdravniki skrbno spremljali njun razvoj. Posvetovali so se s portugalskimi kolegi, ki so že imeli izkušnje s podobnim primerom. Pri njih je nosečnost trajala 107 dni, v tem primeru pa se je podaljšala na 123 dni. V normalnih razmerah bi trajala približno 280 dni. Otroka sta bila že dovolj razvita, da so se odločili za carski rez.
21. februarja lani sta se rodila Ana Vitoria in Asaph, deklica je tehtala 1,4 kg, deček 1,3 kg. Njuno zdravstveno stanje je bilo podobno kot pri drugih otrocih, rojenih v isti fazi nosečnosti. Nato sta bila še tri mesece v inkubatorju.
Zdaj sta doma, kjer zanju skrbi Angela Silva, mlada babica in mama pokojne Frankielen, medtem ko očka dela. Z njima je še dve leti starejša sestrica.
Angela Silva je vedno pripravljena povedati, kako zelo ponosna je na svojo pokojno hčerko. Izgubila je življenje, a ga je kljub temu dala trem otrokom, preden se je njeno srce ustavilo.
Več v Zarji št. 12, 20. 3. 2018.
