Zadnjič smo se srečali prijatelji, s katerimi smo pred 30 in več leti nekaj let zapored skupaj dopustovali. Imamo približno enako stare otroke. Poleti smo razkošne tri tedne preživeli ob morju, pozimi en teden na smučeh. Tudi za prvi maj smo šli za nekaj dni proti morju. Bili smo iz vseh vetrov, s povprečnim standardom. Srednji sloj, bi rekla, ko gledam nazaj. Res je, vsi smo imeli službe, vsi poklice, a nihče ni imel toliko, da bi si lahko kupil nov pralni stroj brez posojila. Tako smo pač takrat živeli.
Beseda je nanesla na to, kako je danes našim otrokom. No, v resnici jim ni zelo hudo. Niso niti lačni niti goli. Tudi streho nad glavo imajo. Dovolj za vrtce in šolska kosila. Pač v skladu s cenzusi. Pričakovano. Konec koncev, BDP na prebivalca je bil tam okoli 1980 nekaj več kot 5000 današnjih evrov, danes je pa štirikrat večji. Okoli 20 tisoč evrov. Mora jim biti dobro!
A kot rečeno, tudi nam takrat, ko je bilo vsega manj, ni bilo hudo. In pote: Kako kaj tvoji, kako jim gre, s čim se ukvarjajo …? In ni vse tako rožnato, kot se zdi. Že mogoče, da je BDP višji, a nekatere stvari so kljub temu postale domala nedosegljive. Recimo smučanje, ki je bilo v naših časih eden množičnejših družinskih športov, je postalo luksuz. Petčlansko družino z otroki, starimi nad šest let, stane enodnevna smučarija na enem od naših večjih smučišč 120 evrov! Če smučajo samo petkrat v letu, gre minimalna plača. Brez prevoza, čaja in prigrizka. Če k temu prištejete še vsako leto vsaj eno posodobitev opreme in obutve – otroci hitro rastejo, je celo povprečna plača premalo. Za nekajdnevno veselje je to velik denar. Neracionalno trošenje. In ni presenetljivo, da jih marsikje v smučarsko šolo v naravi ne gre niti polovica. Le zakaj naj bi šli, če potem nikoli več ne bodo mogli stopiti na smučke?
Dobro, tudi brez smučanja se da živeti. A malo pa le zaskeli, ko ugotoviš, da si ti svojim to v času trdega in asketskega socializma lahko privoščil, tvoji pa svojim, v razmerah, ki naj bi bile s tistimi vendarle neprimerljivo boljše, ne morejo. Pa ne gre le za smučanje.
Veliko huje je, da je danes vse, kar imajo otroci radi in kar krepi njihovo samozavest in zdravje, dostopno izključno za denar. Relativno velik denar. Danes v šolah ni več brezplačnega treninga košarke, nogometa ali namiznega tenisa. Ni več športnih klubov, kjer bi to isto lahko otroci počeli za simbolično članarino. Danes je vse »trening«, ki ga je treba drago plačati. Danes je, v primerjavi z »našimi » časi, marsikaj od tega samo za nekatere. Vse se plača. Plesne urice, košarko, računalništvo, tečaj tujega jezika, plezanje … Ponudba je neskončna. Na letni ravni vsaka od teh reči stane 200 evrov in več. In predstavljate si, da imate tri. Na smučanje niti pomislite ne. In še na marsikaj drugega ne.
Radi se hvalimo z rastjo BDP in plač. A tisto, kar šteje, je kupna moč, je življenjski slog, ki ga v resnici zmoremo. Si mislim, da boli, če ugotoviš, da so vsemu navkljub pred desetletji tvoji starši lahko tebi omogočili več, kot lahko ti danes zagotavljaš svojim otrokom.
In ob tem besede o napredku, gospodarski rasti in plačah izgubijo veljavo. So le predvolilne puhlice, statistika, na katero to, kako ljudje v resnici živijo, niti malo ne vpliva.
