»Padca se ne spominjam kaj dosti, čeprav sem letel skoraj osem metrov v globino. Verjetno je bilo to zaradi adrenalina, ki človeka preplavi v takšnih okoliščinah. Ne spominjam se niti bolečin, te so prišle šele kasneje. Imel sem srečo v nesreči, da je bilo na tistem novoletnem pohodu nekaj mojih prijateljev. Poklicali so gasilce in reševalce, in ti so me spravili v bolnišnico,« se spominja najpretresljivejših dni svojega življenja. Pri komaj sedemnajstih letih, ko je komaj začel živeti in je sanjal velike sanje, se je moral sprijazniti s hudo diagnozo, da je od pasu navzdol hrom. Na srečo je, čeprav se je zgodilo ravno na silvestrovo, spil le malo alkohola. Če bi ga več, je vprašanje, kaj bi bilo z njim danes.
Tilna, po naravi realista, obenem pa tudi večnega optimista, je po enem mesecu okrevanja v bolnišnici čakalo še štiri mesece okrevanja v rehabilitacijskem inštitutu Soča. »Najprej sem iskal samega sebe, se spraševal, zakaj se mi je to zgodilo. V šestih mesecih pa sem se sprijaznil s tem, da ne bom nikoli več hodil in da je voziček zdaj moja nova realnost, ki jo moram sprejeti in se ji privaditi. Tam so me naučili novega življenja in samostojnosti. Ko sem obiskoval terapije, sem si ves čas prigovarjal, da sem, dokler lahko sam jem, se oblečem in umijem, zdrav človek,« je bil trezen postavni mladenič, ki je od malega oboževal stroje in vonj po bencinu, zato je tudi obiskoval srednjo šolo za mehanika kmetijske in gradbene mehanizacije. Oboževal je avtomobile, njihovo popravljanje in seveda tudi vožnjo. Nekaj v zvezi s tem si je želel početi tudi po koncu šolanja. Nesreča je vse postavila na glavo.
Kako naprej? »Naenkrat nisem bil več sposoben za delo mehanika. Razmišljal sem, kaj bi lahko počel, saj se za nič na svetu nisem videl v pisarni, nasprotno, to delo se mi zdi dolgočasno in preveč monotono, pa sem se domislil, da bi poskusil kot voznik avtovleke. Takoj se je pojavil nov problem. Nisem še imel vozniškega dovoljenja, ravno tako ne avtomobila, velik izziv pa je bil najti avtošolo in inštruktorja, ki bi me popeljal do vozniškega dovoljenja,« se spominja. Za ure vožnje bi namreč potreboval posebej zanj predelan in prilagojen avto, tega pa je bilo težko dobiti. Imel je srečo v nesreči, da je bil ustrezno zavarovan. Ko je dobil zavarovalnino, si je kupil avto in ga dal predelati po svojih potrebah, našel pa je tudi inštruktorja in naredil vozniški izpit.
»Prva ovira je bila premagana. Z lahkoto sem opravil z vozniškim, in ker so me zanimale posebne stvari, sem naredil tudi izpit za vožnjo večje prikolice. Nato pa sem se razveselil povabila Rajka Topiča, ki ima v Slovenskih Konjicah avtovleko. Posodil mi je prikolico, da sem se lahko lotil novih izzivov. Sprva sem bil precej neroden, kajti nalaganje pokvarjenega avtomobila iz invalidskega vozička zahteva precej spretnosti. Najprej sem cel postopek vadil doma in sčasoma ter z vajo postajal vse hitrejši in boljši,« pripoveduje o svoji vztrajnosti in tlakovanju nove življenjske poti. Hitro se je privadil delu, pa tudi začudenim pogledom, ko je ljudem, ki se jim je pokvaril avto, prišel pomagat on, na invalidskem vozičku. »Mnogi so me čudno gledali in spraševali, kako to, da počnem kaj takega. Odgovarjal sem jim, da je v življenju treba nekaj početi in da v tem uživam. Ko so videli, da sem ravno tako spreten kot drugi ljudje, niso imeli več vprašanj,« pravi Tilen, ki si je s svojo novo službo izpolnil tudi veliko željo po potepanjih. Z avtovleko je videl že dobršen del Slovenije in Evrope. Najdlje je šel pomagat na Dansko. Mladenič je zdaj zadovoljen in srečen, da je samostojen, saj ima službo, s katero se vsaj za silo lahko preživi. Tudi on je namreč eden od tistih sto tisoč Slovencev, ki imajo s. p., in mora delati, kadar je delo, pogosto cele dneve, pa tudi ponoči, ob koncih tedna, praznikih … Seveda sta dopust in plačana bolniška samo sanje, vendar se ne pritožuje.
Več v Zarji št. 12, 20. 3. 2018.
