»O igri se pogosto govori kot od oddihu od resnega učenja. Toda za otroke je igra resno učenje.« Fred Rogers
Če vam naštejem šest osnovnih »P«, ključnih elementov za uspešno vzgojo na Danskem, ne bo dovolj. Treba se bo poglobiti v knjigo, da bi razumeli, kaj pomenijo prosta igra; pristnost; preokvirjanje (navad); poglobljena empatija; proč z ultimati (bitkami za premoč); povezanost in domačnost.
Neskončno polje svobode. Bolj ko sem se prebijala proti koncu knjige, bolj sem bila navdušena in vse bolj se mi je zdelo, da sem bila tam, kjer sem odraščala, deležna podobne vzgoje – v Sarajevu v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko smo se otroci v glavnem igrali zunaj (ne glede na vreme) ter si brez kakšnega posebnega nadzora staršev sami določali svoja čas in početje. Niso nas zavijali v vato in še v sanjah nismo pričakovali, da bi se starši »ukvarjali« z nami. Če smo jim rekli, da nam je dolgčas, so nam odgovorili: »Marš ven, pojdi se igrat na dvorišče!« Temu se lahko danes smejimo, a si najbrž kaj lepšega sploh ne bi mogli želeti. Ves svet je bil naš! Imeli smo neskončno svobodo, ustvarjali smo igre in igračke, vse svoje probleme smo si ustvarili sami in jih tudi sami reševali. Sami smo si popihali krvave rane na kolenih, v odnosih z otroki različnih starosti in odraslimi različnih družbenih slojev ter navad pa smo se učili socializacije, trdoživosti, empatije in socialnih veščin. Sami smo skrbeli za šolske naloge in sami smo prenašali posledice (ne)odgovornosti ter si s pomočjo vsega tega krepili samozavedanje in samozavest. Za nas igra ni bila kratek oddih od učenja, za nas je bila igra učenje.
Ni bilo tekmovalnosti, ki bi povzročala stres, ni bilo točkovanj; kot da bi že takrat in tam vedeli, da sodijo med življenjske veščine prav vsa področja življenja in da resnične sreče ne prineseta zgolj izobrazba in kariera.
V imenu ljubezni. Nato so se zgodila desetletja preobrazbe družb ter sloga življenja v Evropi in nasploh po vsem svetu. V Sloveniji, denimo, se je vzgoja zelo spremenila – nekoč prestrogo in avtoritativno, pa tudi trpečo cankarjansko mater so zamenjali zelo skrbni starši. Vse preveč slovenskih staršev se pri vzgoji otrok zateka k modelu, ki je svojevrstna mešanica pretiranega zaščitništva in visokih zahtev. Otroci so danes življenjski projekt staršev in središče njihovega sveta. Ustvarili so si nekakšen ideal »popolnega« starševstva. Zelo si prizadevajo pri vzgoji svojih otrok, videti so ljubeči, razgledani in sočutni, v resnici pa so daleč od popolnosti. Svoje otroke vse preveč nadzorujejo, programirajo jim dneve, posegajo v njihove odnose z drugimi, jih ščitijo in jim ustvarjajo svet brez težav.
