Dve leti je minilo, odkar je vrhunska polarna raziskovalka Felicity Aston (prva ženska, ki je sama presmučala 1744 kilometrov čez Antarktiko) za posebno odpravo žensk na severni pol med tisoč kandidatkami izbrala tudi našo novinarko Natašo Briški. Z velikim vznemirjenjem se Nataša 29. marca odpravlja najprej na Norveško, od tam pa nekaj dni kasneje na severni pol. Ovire, ki jih bo na tej poti morala premagati, niso majhne, zato se resno pripravlja tako fizično z osebnim trenerjem v fitnesu, tekom, vzponi na slovenske vrhove, smučanjem, kot psihično – zadnje mesece sodeluje z našo nekdanjo odlično plavalko Saro Isakovič, ki se danes ukvarja s psihologijo. Preskusila je celo silvestrsko plavanje v Atlantiku, da je dobila občutek, kako bi bilo, če bi na odpravi po naključju čofnila v ledeno morje. Čeprav je vse bliže svojemu cilju, pravi, da ji je ogromno dala že pot, saj se je v teh dveh letih veliko naučila.
Namen odprave, ki se je bo udeležilo enajst Evropejk in Arabk, ni le doseči »vrh sveta«, ampak tudi spodbujati boljši dialog in razumevanje med različnimi kulturami, spodbujati ženske, naj sledijo svojim sanjam, kot tudi ozaveščanje o podnebnih spremembah. Poleg tega bodo članice prve tovrstne ženske odprave sodelovale v dveh študijah, v katerih bodo ugotavljali, kako se telo in psiha odzivata na ekstremne temperature in napor. V eni od svojih izjav je Nataša dejala, da si vsekakor želi varno doseči najsevernejšo točko našega planeta, da pa jo je seveda ob tem tudi malce strah. »Menim, da se življenje zares začne takrat, ko stopiš iz cone udobja. Takrat in tam spoznavaš, česa si zmožen in kaj vse je mogoče doseči.« Ne dvomi namreč, da jo bo okolje, ki jo sicer zelo zanima, prignalo do roba njenih zmogljivosti. »Nikoli nisem sicer sanjala o potovanju na severna obzorja, zato me moje reakcije tam toliko bolj zanimajo,« pravi. Na pot bi se ženske sicer morale odpraviti že pred enim letom, a so jo prestavili, ker je vodja odprave Felicity zanosila in dobila prvega otročička. »Poti se veselim, sem vznemirjena in čutim veliko odgovornost. Razmišljam o vsem, kar se lahko zgodi, da bi bila čim bolj pripravljena.« Ženske so se v teh dveh letih trikrat srečale na pripravah – prvo leto na Islandiji in v Omanu, pred kratkim pa so bile spet na Islandiji, tako da so se že precej dobro spoznale. Čeprav bi človek pričakoval, da se bo med pripadnicami tako različnih kultur hitro vnel kakšen prepirček, se to doslej še ni zgodilo. »Felicity je tako vrhunski vodja, da hitro začuti, kje bi lahko prišlo do napetosti med nami – takrat vskoči in preusmeri pozornost. Sicer je pa nam vsem jasno, zakaj smo tam, kaj moramo narediti, in ker gre za ekipo, se pač moramo držati pravil, da lahko delujemo.«
Namakanje v ledenici. Zadnje priprave na Islandiji so bile že nekakšna blažja uvertura v razmere, ki jih morda čakajo na poti. Dekleta so tja prišla ravno v obdobju, ko se je nad državo razbesnelo snežno neurje z močnimi sunki vetra, tudi do 160 km/h. »Kar je bila po eni strani sreča, ker smo se tako lahko učile delovanja v takšnih primerih,« pravi Nataša. Ko se je vreme malce umirilo, so vadile postavljanje in pospravljanje šotorov ter manevriranje s sankami. »Poskusile pa smo tudi, kako je, če poči led pod nogami in padeš v ledenico. Prepričana sem bila, da bomo imele zgolj kakšno 'suho' vajo ali pa da bomo v tako imenovanih suhih oblekah čofotale po vodi.« A ni bilo tako. Felicity jih je odpeljala do malo globljega potoka in dekleta so se vrgla vanj v športnem spodnjem perilu, da bi se navadila občutka in ravnanja, če bi se na poti kateri kaj takega resnično zgodilo. »Na vrsti sem bila druga,« opisuje v svojem blogu in priznava, da do zadnjega trenutka ni verjela, da se bo res treba okopati v vodi z vsega 5 stopinjami Celzija.A naenkrat je ležala v potoku. »Voda se mi ni zdela hladna, verjetno tudi zato, ker so bile temperature zraka pod ničlo, adrenalin pa me je šopal 300km/h, tako da zares sploh ne vem, kaj sem čutila. Spomnim se samo, da ni bilo težko. Vse smo brez težav čofnile notri in se potem hitele preobleč na 'toplo' v šotor.«
