Pri nas se kaj takega seveda ne bi moglo zgoditi. Ne toliko zato, ker prostitucija pri nas ni več kazniva, bolj zato, ker se naše spolne delavke in delavci ne bojujejo organizirano za svoje pravice. In jih zato bržkone še ne bomo kmalu videli razbijati po loncih pred parlamentom.
Ne vznemirjajte moralistov. Kolektivov, v kakršne se združujejo spolni delavci v tujini, pri nas ni, a to ne pomeni, da ne obstajajo neformalne povezave. »Ženske si recimo izmenjujejo telefone nasilnih strank in s tem preprečijo nasilje, menjujejo svoj profil, ne odgovarjajo vsem, nekatere imajo tudi kamere, najpogostejša oblika zaščite pa je ta, da se organizirajo tako, da ena sprejema stranke in je v sosednjem prostoru, v primeru nasilja lahko reagira, pokliče policijo itd. Ta razmislek, kako bo vse potekalo varno, je pomemben del organizacije prostitucije,« pravi dr. Mojca Pajnik, izredna profesorica na FDV in znanstvena svetnica na Mirovnem inštitutu. Sodelovala je že pri več raziskavah prostitucije v Sloveniji, nazadnje lani, ko je s hrvaško kolegico dr. Ivano Radačić primerjala prostitucijo v Sloveniji in na Hrvaškem. Njune ugotovitve so izšle v knjigi Primerjava režimov prostitucije na Hrvaškem in v Sloveniji: preseganje izključevanja in zagotavljanje človekovih pravic.
Razlike med državama so precejšnje: v Sloveniji je bila prostitucija dekriminalizirana leta 2003 in danes igra epizodno vlogo samo še v dveh zakonih, v Kazenskem zakoniku, ki preganja »zlorabo prostitucije«, torej nasilno ali izkoriščevalsko zvodništvo in ne prostitutk, od leta 2006 pa v nežni skrbi za javno moralo Zakon o varstvu javnega reda in miru grozi z globo tistemu, »ki na vsiljiv način ponuja spolne usluge in s tem koga moti, povzroči vznemirjenje ali zgražanje ljudi«. V letih 2015–16, ki ju je zajela raziskava, na ljubljanskem sodišču ni bilo niti ene zadeve, povezane s prostitucijo.
Na Hrvaškem je prostitucija prekršek, pri tem zakon nespremenjen odločno vztraja že od leta 1977. Če se prostitutka, ki jo stranka napade ali ogoljufa, obrne na policijo, si tudi sama nakoplje prijavo, kot priča izpoved ene od njih dr. Radačićevi: »Oni te privedejo, napišejo nekakšno izjavo, te prisilijo, da to podpišeš, ti tega praktično sploh ne prebereš, preberejo ti nekakšne tvoje pravice, ti pa sploh ne veš, ali lahko koga pokličeš, ali imaš pravico do odvetnika, nič ... Tega ti ne povedo, vsaj meni niso. Prideš tja, sediš, vidiš, kako se šalijo med seboj, te žalijo ... To je grozno nesramno, brutalno. Počutiš se kot zadnja smet.«
Čeprav se slovenskim prostitutkam godi bolje, pa smo še daleč od tega, da bi se jim godilo dobro. Veliko bi bilo treba še postoriti: »Veljalo bi delati na programih samoopolnomočenja, na spodbujanju samoorganizacije spolnih delavcev ... Dekriminalizacija prostitucije je pomemben korak, ki ga je Slovenija naredila. Je ustrezen, seveda pa so številni problemi, ki niso rešeni, na primer pomanjkanje socialnih pravic.« Vrata raja so še daleč.
