Najprej razjasnimo, kaj B17 v resnici je. Nekateri mu pravijo tudi vitamin B17, vendar ne sodi med vitamine. Najdemo ga v mandlju podobni sredici mareličnih koščic, pa tudi v koščicah in pečkah drugega sadja, od jabolk naprej. Toda marelice ga imajo največ. Tuje in tudi slovenske spletne strani so polne nasprotujočih si trditev v zvezi z B17 oziroma laetrilom oziroma amigdalinom, kakor se tudi imenuje ta snov, sestavljena iz štirih molekul. Ena od njih je cianidna, cianid pa je strup. Zato tisti (to je skoraj vsa uradna medicina z nekaj izjemami), ki nasprotujejo uživanju B17 kot pomoč bolnikom z rakom, trdijo, da se lahko človek zastrupi že, če poje nekaj jedrc mareličnih koščic. Nekatere objave omenjajo, da so nevarne že samo tri, druge, da jih ne bi smeli pojesti več kot sedem in da je bilo zaradi tovrstne zastrupitve »dokumentiranih že več kot 20 smrti«, a na »dokument« na spletnih straneh ne boste naleteli.
So jedrca res strupena? V moji okolici so jedrca mareličnih koščic zelo priljubljena. Sosedje vsako leto v sezoni marelic pridno zbirajo koščice, jih tolčejo in navdušeno uživajo jedrca, ker so pač dobra, spominjajo na mandlje. Še nikoli se ni nihče zastrupil z njimi. Da ne govorimo o Italijanih, ki iz njih delajo sloviti liker (amaretto) in okusne piškote. Preprosto povedano naj bi bili za to, da se ljudje z njimi ne zastrupijo, vzrok encimi, ki so vmešani v presnovo; ti naj bi tudi pripomogli, da gre cianidna molekula le nad rakave celice in jih uniči, medtem ko zdrave celice pusti pri miru. Medicina pravi, da so to lažne trditve, za katere ni nobenega dokaza. Oblasti v mnogih državah so te razlage povzele in B17 prepovedale. V ZDA naj bi se to zgodilo že pred desetletji, v resnici pa njegove izdelave ni prepovedal nihče, temveč le zdravljenje z B17. Izdeluje (in seveda tudi prodaja) se še naprej.
Od pošte do generalne finančne uprave. Ko smo se odpravili po sledeh v Sloveniji zavrnjenih pošiljk, ki sta bili, mimogrede, prodajalcu tudi že plačani (ena 800 in druga 500 evrov), je postajala pot iz trenutka v trenutek bolj zamotana. Na pošti so nam najprej rekli, da je bila pošiljka zavrnjena, ker gre za zdravila. Ko pa smo spraševali podrobneje, so nas odslovili, češ da to ni njihova stvar, naj se obrnemo na carino. Tam so nas vodili od enega do drugega, na koncu naj bi nam stvar pojasnil tisti, ki se v tej ustanovi spozna na farmacijo (ker je farmacevt). Kazalo je, da bomo končno izvedeli, zakaj sta bili pošiljki zavrnjeni. Pa se je bilo treba obrniti na službo za stike z javnostjo v okviru generalnega finančnega urada.
Kot je bilo pričakovati, odgovora tudi tam niso poznali, morali so povprašati. Izkazalo se je, da pri takih stvareh uradniki prosijo za strokovno mnenje agencijo za zdravila in medicinske pripomočke. Ta je namreč označila, da pošiljki vsebujeta zdravila, zato sta bili zavrnjeni. Naš zakon o zdravilih posameznikom ne dovoljuje uvoza zdravil. Izjema bi bila, če bi jih prinesli sami v svoji ročni prtljagi, pa še to z omejitvami.
Zgolj v dobro bolnikov ... Prehranski dodatek B17 si je oznako »zdravila« prislužil pri eni pošiljki zato, ker je bil v obliki za injiciranje (tako pravi zakon o zdravilih), pri drugi pa zato, ker naj bi vseboval zdravstvene trditve. To so podatki, da snov zdravi oziroma da pomaga pri zdravljenju. Vse to zgolj zaradi varnosti bolnikov. Ti so, kakor smo slišali iz ust uradnikov, dostikrat naivni, lahko pride do zapletov ali celo česa hujšega, zato jih je treba zavarovati. Torej naša država vestno bdi nad varnostjo naivnih bolnikov, ki jih je sicer uradna medicina že odpisala. Bolje, da takih izdelkov ne uživajo (jemljejo), sicer se lahko zastrupijo in umrejo.
Da so enako reč uvozili že večkrat prej, pa s pošiljkami še nikoli ni bilo težav (bolnici tudi nista imeli prav nobenih znakov zastrupitve, če izvzamemo, da ju »požira« rak), se nikomur od uradnikov ni zdelo nenavadno. Očitno na carini kakšno pošiljko pregledajo, kakšne druge pa ne. In zdaj so jo, rezultat pa je, da sta bolnici ostali brez upanja. Lahko bi razpravljali o nesmiselni bojazni zaradi možne zastrupitve, potem ko je uradna medicina čez obe naredila križ. A najbrž nima pomena, če pa je tako napisano v zakonu.
V odgovorih agencije za zdravila (teh je bilo namreč več) smo dobili tudi spletne povezave, ki naj bi verjetno pomagale, da bi bolje razumeli, za kaj gre. Tam poleg tega, da je B17 v vsej Evropski uniji prepovedan, piše, da so »predpostavke« o učinkovitosti B17 lažne, lahko zasledimo tudi informacije o »dokumentiranih smrtih zaradi zastrupitev« in podobno. Dokument, ki naj bi ga sestavil neki strokovnjak iz EU, je nastal leta 2000, torej pred 18 leti. Vmes je bilo narejenih kar nekaj raziskav in vse po vrsti so dokazale učinkovitost B17. Pa ne samo kot pomoč pri zdravljenju raka, temveč tudi pri mnogih drugih boleznih (kitajska raziskava iz leta 2014, objavljena v Cancerjournal.net). To je čisto resna raziskava, ki so jo delali na univerzi v povezavi s kliniko. Takih raziskav je še več. Z resnejšim raziskovanjem samo po spletu jih lahko najde vsak.
Več v Zarji št. 10, 6. 3. 2018.
