»Ob pogledu na megleno morje sem ostrmel. Tik pred menoj se je na megli pokazala moja senca, obkrožena z živobarvno mavrico. Glorija! Sem se zavedel in ostrmel … le roke sem razpel. Novo čudo! Zdaj se je glorija pokazala še ob rokah na moji senci. Bili sta oblečeni v mavrico, tako živobarvno, kot je nisem videl še nikoli. Čez nekaj časa sem se domislil, zamigal s prsti in okrog njih se je vse zaiskrilo. Enako pri vsakem gibu!« je eno najlepših doživetij v gorah opisal Joža Vršnik – Robanov, legenda solčavskih planin, ki je svoje doživljanje narave opisoval v številnih zgodbah in jih objavljal v slovenskih revijah. Glorija, v kateri zagledamo svojo senco, obdano z mavrično svetlobo, kot bi nas obdajal svetniški sij, je gotovo eden najveličastnejših in najbolj posebnih naravnih pojavov na vrhovih gora.
Nenavadni, skrivnostni naravni pojavi so že od nekdaj burili človeško domišljijo. Ker naši predniki niso vedeli, kako nastajajo, so si jih razložili po svoje. Nenavadno lepe, ki so jih povsem očarali, so povezovali s prijetnimi stvarmi – še naši otroci vedo (izvejo pa po navadi od starih staršev), da ob rdeče ožarjenem večernem zimskem nebu Miklavž piškote peče in da se ob hudih nevihtah z bliskanjem, strelami in grmenjem »krega bogec«. Ker pa smo na vrhovih gora tako rekoč blizu neba, so tam pojavi še lepši ali zelo dramatični. Zaradi takih nekdaj nerazložljivih pojavov so nekatere gore celo postale svete. Čeprav danes te pojave znamo razložiti, so nekateri tako veličastni, tako redki in skrivnostni, da se bomo, ko jih doživimo in vidimo, vseeno počutili posebno. In glorija med njimi zagotovo zaseda prvo mesto. Tako redko jo je mogoče videti, da se ob tem ne moremo načuditi sreči, ki nas je doletela. Sicer pa je glorija optični pojav, ki ga lahko opazujemo na zgornji meji oblakov ali megle. Okoli opazovalca ali njegove sence se pojavijo raznobarvni krogi, ki nastanejo zaradi uklona sončne svetlobe pri prehodu skozi vodne kapljice. Pomembno je, da ima opazovalec sonce za seboj. Krogi so videti kot avrično polje. Ponekod pojavu rečejo tudi svetniški sij ali Budova svetloba. Sebastjan Oblak, neutruden občudovalec Uršlje gore, je ujel glorijo v svoj fotografski objektiv. »Ko že mislim, da ne more biti lepše, se pojavi glorija. Ta skrivnostni pojav doživljam tudi po dve uri skupaj,« je zapisal ob svoji fotografiji za razstavo z naslovom Na vrhu gora blizu neba, ki je posvečena svetlobnim pojavom v gorah (gloriji, mavrici, haloju, streli, elijevem ognju in drugih), ki si jo lahko ogledamo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. Zamislili sta si jo Elizabeta Gradnik, kustosinja za planinstvo, ki je bila odgovorna za pripravo občasnih razstav, ter kustosinja in pedagoginja Natalija Štular. »S fotografskim razpisom smo fotografije zbirali vse leto, da so fotografi pojave lahko snemali v vseh letnih časih.« Razstavo s fizikalno razlago svetlobnih pojavov pa sta oplemenitili še s fizikalnimi poskusi iz vsakdanjega življenja za vsakogar, ki še toliko bolj nazorno razložijo dogajanje v naravi. Te pa je pripravil in nam jih ob obisku tudi zanimivo razložil učitelj fizike na eni od jeseniških osnovnih šol Goran Ilič. »Z razstavo poskušamo razumljivo in poljudno povedati ter pokazati, kako nastanejo najpogostejši svetlobni pojavi, s katerimi se srečujemo na gorniških poteh, in kaj pri njihovi stvaritvi uporablja narava,« nam je razložila Štularjeva. Obenem pa nas skušajo spodbuditi k zavestnemu doživljanju in opazovanju naših gora ter ne nazadnje planeta samega, saj smo ob tem lahko bogato poplačani.
Več v Zarji, 6.3.2018