Prav na dan izida revije, ki jo zdajle držite v rokah, poslanci predvidoma odločajo o usodi sanacije Celjske kotline. Čeprav je po zaslugi ministrice sprejetju predlaganega zakona še prejšnji teden slabo kazalo, nam je Boris Šuštar, koordinator Civilnih iniciativ Celja, takrat optimistično nakazal, da bo zakon predvidoma podprlo dovolj poslancev, da bo sprejet: »Svoj glas za sanacijo onesnaženega Celja so obljubili v Levici, poslanci SMC, NSi, nepovezani poslanci in še nekaj drugih.« To bi bila (bo?) zelena luč, da se vendarle začne urejati najnujnejše in prepreči najhujše. Otroci, ki jih težke kovine v zemlji najbolj prizadenejo, čeprav so posledice morda vidne šele čez desetletja, se v večini celjskih vrtcev še vedno igrajo na zemlji s kritično vrednostjo kadmija in drugih težkih kovin. »Imamo še enajst takih vrtcev, ki nujno potrebujejo zamenjavo onesnažene zemlje s čisto, in temu zakon daje prednost. To je edini način, da zavarujemo svoje otroke in vnuke,« govori Šuštar v imenu civilnih iniciativ.
Česar ne vidim in ne vonjam, tega ni?! Zakon za sanacijo Celjske kotline predvideva tudi sanacijo zemlje na območju Cinkarne in na drugih najbolj kontaminiranih območjih, torej vseh območij, o katerih se govori že leta, stori pa bolj malo. Sogovorniku pa se poleg tega zdi še kako pomembno, da se ljudem jasno in glasno, predvsem pa brez sprenevedanja pove: ne pridelujte hrane na zastrupljeni zemlji! Če želite v Celju vrtnariti, zamenjajte zemljo ali pridelujte hrano v visokih gredah z neonesnaženo zemljo! Ljudem je treba dati možnost nekam odpeljati onesnaženo zemljo in omogočiti nabavo čiste. Ker si zemlje niso sami zastrupili, bi bilo smiselno, da jim država zamenjavo zemlje subvencionira. Tudi če bi to storili, pa Šuštar meni, da se za kaj takega ne bi odločilo veliko ljudi. Tako kot ministrica za okolje in prostor se namreč tudi precej Celjanov žal še vedno ne zaveda, v kako močno zastrupljenem okolju živijo in kakšno škodo si povzročajo z uživanjem hrane s svojih vrtov (posebno solate in drugih vrtnin, ki vsrkajo največ težkih kovin iz zemlje). »V Mežiški dolini so imeli to srečo ali pa nesrečo, da se je tamkajšnja onesnaženost s svincem kazala tudi v izjemno visokih koncentracijah v zraku, v Trbovljah se je zaradi kurjenja onesnaženost tudi vonjala. Moteči smrad je dal ljudem jasno vedeti, da nekaj ni v redu in da je treba ukrepati.« V Celju trava zeleni, rože cvetijo, izrazitega vonja ali smradu ni, zato ljudje mislijo, da je najhujša onesnaženost mimo. A se še kako motijo! »Pri nas je velika težava onesnaženje zraka z delci PM 10 in 2,5, ki prehajajo naravnost v kri in so zato še posebno nevarni. Študija o onesnaženju s PM 10 v Sloveniji je pokazala, da bi bilo v Celju 76,7 človeka manj mrtvih na 100.000 prebivalcev, če bi bilo manjše onesnaževanje okolja s prašnimi delci PM 10 in še manjšimi delci PM 2,5. Kritične vrednosti težkih kovin tudi v zemlji ne padajo, čeprav se je ministrica v preteklosti zavzela za to, da bi kritične vrednosti, ki jih imajo v Celju, označili za še dopustne in neškodljive, opozori sogovornik. Direktiva 2004/107/ES z datumom 15. december 2004 v točki 3. medtem jasno navaja: znanstveni dokazi kažejo, da so arzen, kadmij, nikelj in nekateri policiklični aromatski ogljikovodiki človeku genotoksične, rakotvorne snovi in da ni mogoče določiti praga, pod katerim te snovi ne povzročajo tveganja za zdravje ljudi. Na zdravje ljudi in okolje vplivajo s koncentracijami v zunanjem zraku ter z usedanjem…
Čiščenje z rastlinami v Celju odpade. Na vprašanje, ali bi lahko zemljo v Celju delno sanirali z rastlinami, ki nase vežejo težke kovine, Boris Šuštar odgovarja: »Pri takšnih vrednostih onesnaženj, kot jih imamo v Celju, je fitoremediacija neuporabna.« Rastline bi morda delno lahko pomagale na obrobju Celja, medtem ko najbolj kritični predeli potrebujejo zamenjavo zemlje, poudari še enkrat. »Za vsako ceno je treba tudi preprečiti, da bi težke kovine, sploh na območju Cinkarne, začele pronicati v podtalnico. Evropsko sodišče je določilo, da delna odgovornost za to pripada Cinkarni, ki je zelo dobičkonosna družba, a se prav zaradi njenega delovanja, posebno v preteklosti, danes pogovarjamo o tako alarmantni onesnaženosti. Soudeležba omenjene družbe pri sanaciji je nujno potrebna.« Za učinkovito sanacijo Celjske kotline bi bilo predvidoma potrebnih 25 milijonov evrov (približno tolikšen je bil lani dobiček Cinkarne, mimogrede) in deset let vestnega izvajanja ukrepov. »To je zanemarljiv znesek, če vemo, da bi se s tem preprečila prašenje v okolje in splavljanje težkih kovin v podtalnico, kar je najhuje.«
Zadnja priložnost za pravilno odločitev? Poslanec Ljubo Žnidar je nedavno ministrici Majcnovi postavil vprašanje, kako bi primerjala onesnaženost okolja med Mežico in Celjem. »Ministrica je zatrdila, da v Celju nikakor ni tako hudo kot v Mežici, kar je očitna laž,« poudarja Šuštar in ob tem opozori samo na problematiko na območju nove Cinkarne. »Na območju nove Cinkarne, ki je pol manj onesnažena od območja stare Cinkarne, je v zemlji po zadnjih uradnih študijah 120 tisoč (!!!) mikrogramov na liter cinka, medtem ko je 800 mikrogramov cinka na liter zgornja meja po nizozemskih standardih za nujno ukrepanje za zaščito podtalnice!« Takšnih šokantnih številk je še kar nekaj in so velika skrb za strokovnjake, ki vedo, kaj to pomeni za zdravje ljudi. Te posledice pa se prav tako že kažejo pri obolevanju Celjanov. Uradni podatki so denimo za leto 2004 pokazali, da v povprečju s preostalo Slovenijo v Celju zaradi raka umre za 30 odstotkov več ljudi. Seveda pa rak ni edina bolezen, ki je posledica onesnaženega okolja. Tu so še bolezni urinarnega trakta in črevesja, pulmološke bolezni in še kaj. Uradni podatki ministrstva za zdravje iz leta 2012 razkrivajo, da vsa onesnaženja v Celjski kotlini povzročajo za več kot 50 odstotkov večje obolevanje na dihalih od slovenskega povprečja. Bolezni dihal so v vseh starostnih strukturah najpogostejši razlog za obisk pri zdravniku. Za 20 odstotkov več je v Celju tudi srčno-žilnih bolezni. Pokojni dr. Franc Fazarinc, dr. med., specialist nefrolog, je pred približno osmimi leti zelo jasno povedal: »Epidemija raka in vseh bolezni, povezanih z onesnaženim okoljem, nas v Celju šele čaka.« Ko bodo težke kovine dodobra dosegle podtalnico, poti nazaj ne bo več. Morda je to naša zadnja priložnost, da se obranimo hudih posledic.
