Preden sem ga obiskala, sem ga poslušala na Valu 202. Obsedela sem na fotelju, kot deklica, ki želi do konca poslušati pravljico za lahko noč. Hotela sem izvedeti, kdo je ta človek z vibracijo bitja, ki se zdi tako blizu Resnici. Nekdo, ki pove tudi kaj, kar bi marsikdo prikril. Zdel se mi je kot nekdo, ki nima več časa za pretvarjanje. Za igre. Nekdo pač, ki je sam postal resnica. Ta občutek me je prevzel in želela sem ga srečati v živo, tega človeka, za katerega sem šele proti koncu izvedela, da je Janez Mejač, letošnji Prešernov nagrajenec. Nekaj dni po slovesnosti v Cankarjevem domu sva  bili s fotografinjo povabljeni v njegovo domačo dnevno sobo. Z ženo Katarino sta naju sprejela točno opoldne, ko je čas za kosilo. Posebna čast je bila to, sem izvedela ob slovesu.

Fotografinja je na steni opazila manjšo črno-belo fotografijo maršala Tita, tako da so bili prvi stavki namenjeni Titu in spominu na lov za diplomate oziroma slavje po njem, na katerem je, ne samo enkrat, nastopil Janez Mejač. Z Vido Volpi, soplesalko, sta po »žurki«, ko so nastopajoče z avtobusom peljali domov, vsak na svojem sedežu za darilo dobila mrtvega fazana. »Veliko dela je bilo s perjem, ampak divjačino imam rad na jedilniku.«

Veliko je bilo povedanega zadnje dni o življenju Janeza Mejača, baletnega plesalca, koreografa, vodje ljubljanskega Baleta, tako da si je na modre lističe vnaprej zapisal, kar bi še rad povedal, pa ga novinarji še niso vprašali. Nekaj časa se je držal začrtane poti, potem pa si je dovolil, da je pogovor stekel po svoje.

Iz svetlo modrega fotelja. »Življenje baletnega plesalca je vznemirljivo. Ni težaško, ampak težavno  delo. Pestro je bilo moje življenje, od mladih nog, med vojno in vse do danes. Nisem bil baraba, ampak vedno sem pa rad kaj ušpičil. Imel sem srečo, da sem ostal živ. Po vojni sem razdiral mine, ki so bile večje od mene. Pri šestih letih sem zažgal drvarnico. Če ne bi bilo moje sestre, bi vse pogorelo. Pa potem v gimnaziji – ni bilo proslave, da ne bi deklamiral. Lahko bi šel na AGRFT, lahko bi študiral solopetje, še ena smer, ki me je vlekla, pa je bil balet. Bil sem na križpotju.«

Pa se je spomnil enajste državne gimnazije, kjer je za prvega aprila profesorici za slovenščino na zadnjo plat prilepil listek z napisom prvi april. To je bilo smeha po hodnikih, je povedal in v svojem izvirnem pripovednem slogu nadaljeval, da je kasneje priznal, da je bil on ta lump. Zaradi svojega odkritega značaja je dobro hodil skozi burne čase. In potem so mu misli ušle k Stanetu Medvedu, ravnatelju višje gimnazije, ki mu je primazal več klofut, vendar ker sta bila z očetom prijatelja in sta skupaj igrala nogomet, niso kaj preveč razpredali o vzrokih zanje, o klofutah pa sploh ne. Tako je bilo takrat. Ob misli na očeta so se pojavile nove slike. Prva iz leta 1948. »Ravno v baletno šolo sem šel prvič, ko mi reče oče, naj pridem k njemu v pisarno, ki jo je imel za današnjim Opera barom. In sem šel. A streslo me je leta pozneje, ko sem v to isto pisarno prišel po 35 letih kot vodja Baleta. Ko je ta nekdaj očetova pisarna postala moja.«

V Ljubljani, na Krasu in Cresu. Precej veliko hišo je zamenjal za svetlo stanovanje, do katerega vodi ravno prav stopnic. In kar je bistveno, za blokom, kjer živi sedem strank, ki si med seboj pomagajo in bodo v soboto, 24. februarja, vsi skupaj praznovali Prešernoslavje (zavrteli bodo odojka in film spominov na življenje svojega najboljšega soseda), je sedem gredic. Pravzaprav konkretnih vrtov, na katerih povezani prebivalci pridelujejo vsak svojo zelenjavo. Kadar ni v Ljubljani, je ali na krasnem Krasu ali pa na Cresu. Na jugu otoka je našel vasico s sedmimi hišami, do katere vodi kozja cesta, kjer se stežka srečata dva avtomobila. In to mu je drago. Kot mu je draga vas Draga, kamor zahaja zadnjih 18 let in si želi, da bi jo lahko še čim večkrat obiskal.

Vera v življenje. Najin pogovor je ubral svojo pot po še ožji kozji stezici, ko sva odkljukala zamišljeno. Vprašala sem  ga, v kaj verjame. »Vsak v nekaj verjame. Verjamem. Verjamem.« Potem ko sva pojasnjevala in iskala besede, s katerimi bi opisala Janezovo vero, sva se dotaknila strahu. Ga je česa vendarle strah? Rekel je: »Upam, da potem enkrat, ko bo vsega konec, ne bom sam. Tam. Težko mi je že ob sami misli, da bomo vsi nekoč tam zgoraj. Izogibam se teh misli, ko se bo treba posloviti in reči adijo, prjatelji, adijo, teater, adijo, moji naljubši, adijo, čarovnija življenja ...« In potem sva sedela v tišini. Kanila je solza. »Občutljiv sem, to pride z leti. Dajte še en piškotek.« Ob piškotku se je spomnil na Zojo, petletno vnučko. Njen očka jih je spekel, piškotke. Njena mami pa je čelistka Katarina Jericija.

Zoja. »Dolgo sem čakal in dočakal vnukinjo. Rodila se je na petek, trinajstega, 2013. Saj ne vem, ali so res geni, ampak punčka že zdaj po prstkih hodi in nosi plesne oblekice.« Dedek je komaj čakal na 14. februar, ko je prišla na obisk. Mizo bo odmaknil ob steno, da bo imela prostor za svoje vragolije. S Katarino rada gostita sorodnike in prijatelje, in vsak praznik, pa naj si bo božič, Miklavž, rojstni dnevi, so priložnost, da se srečajo. Brez praznikov bi bilo življenje prazno, je prepričan Janez, ki ima v glavi še veliko načrtov in ciljev, ki ga držijo v dobri kondiciji. Brez njih, je rekel, se človek hitro poleni. Vsakovrstnih ciljev mu res ne zmanjka, od baročnih plesov, ki jih uči blejske plesalce, do branja dobrih knjig. Naslednja knjiga, ki ga čaka, na primer, je kar zajetna. 600 strani je napisala o svojem življenju primabalerina Maja Plisecka …

Več v Zarji št. 8, 20. 2. 2018.