Zgodba se je začela odvijati na začetku šestdesetih in se še do danes ni povsem razpletla. Kar se je začelo kot zgodbica, ki pogreje srčke časopisnih bralcev, se je pozneje sprevrglo v mnogo mračnejšo pripoved.
Kdo si ne bi želel takega prvega dne šole, kot ga je leta 1980 na kolidžu doživel devetnajstletni Robert, no, pravzaprav Bobby, Shafran: čeprav ni poznal žive duše, so ga vsi navdušeno pozdravljali, mu mahali, ga trepljali po ramenih, neznana dekleta so se mu metala okrog vratu in ga poljubljala na usta. Domnevamo, da je to pri njem sprožilo nekaj hudo pozitivnih misli o študentskem življenju.
Samo nekaj se je Bobbyju zdelo čudno: vsi so ga vztrajno klicali Eddy.
Ti in jaz. Skrivnost je pojasnil šele Bobbyjev sošolec Michael Domitz: leto poprej je delil sobo z Eddyjem Gallandom, ki se je nato prepisal na drugo šolo. Študenti, ki so videli Bobbyja, so mislili, da se je Eddy vrnil. Do zamenjave je prišlo, ker sta si bila Eddy in Bobby na las podobna, oba sta imela enako postavo, skodrane lase in tisti prešerni nasmeh od ušesa do ušesa. Michael Domitz je znal postaviti prava vprašanja: pokazalo se je, da si Eddy in Bobby delita rojstni dan, 12. julija 1961, in oba sta bila posvojena. Očitno sta bila enojajčna dvojčka, ki so ju ločili kmalu po rojstvu, in sta odraščala, ne da bi vedela drug za drugega.
Ko sta se spoznala, so na dan prišle še druge podobnosti med njima: imela sta enaka rojstna znamenja, enako visok IQ, oba sta se ukvarjala z rokoborbo, všeč so jima bili isti filmi, še celo nedolžnost sta izgubila ob istem času.
Časopisi so se ganjeno razpisali o njuni nenavadni zgodbi, fotografije nenadoma slavnih Bobbyja in Eddyja so bile vsepovsod.
In takrat se je še bolj zapletlo.
Ti in jaz in on. Nekoč je pri Gallandovih pozvonil telefon. Nekdo, ki se je predstavil kot David Kellman, je povedal, da je povsem podoben fantoma na fotografijah in da sumi, da je njun brat. Pač, trije so bili, enojajčni trojčki.
Na začetku so bili štirje, je potem prišlo na dan, a eden od četverčkov je pri porodu umrl, preostale tri bratce pa je agencija za posvojitve razdelila med tri različne družine.
Sprva je bilo vse skupaj ena sama sreča: fantje so uživali v družbi na novo najdenih bratov, radostno so odkrivali podobnosti med sabo – kadili so isto znamko cigaret, vsem so bile všeč starejše ženske. Vabili so jih v televizijske pogovorne oddaje, Madonna jim je leta 1985 priskrbela majhne vloge v svojem filmu Obupano iščem Susan. Vsi so se prepisali na isto univerzo, delili so si stanovanje v New Yorku in si žepnino služili kot natakarji. Pozneje so odprli svojo lastno restavracijo in jo – jasno – poimenovali Triplets, trojčki.
Medtem pa se je ob raziskovanju njihove preteklosti porajalo vse več vprašanj. Odgovorov ni bilo od nikoder.
Morda bi jim pa pustili ostati skupaj? Robert, David in Eddy so se – v tem vrstnem redu – rodili 27 minut narazen. Manhattanska posvojitvena agencija Louise Wise, specializirana za iskanje domov neželenim otrokom neporočenih Židinj, jih je dala trem različnim družinam, nobeden od posvojiteljev pa ni vedel, da ima njihov posvojenec še dva bratca. Povedali so jim le, da so otroci vključeni v dolgotrajno sociološko raziskavo, in eden od pogojev za posvojitev je bil ta, da so morali starši obljubiti, da bodo pri raziskavi sodelovali še naprej. Presrečni posvojitelji so vse obljubili, vse podpisali in otroke vsako leto, dvanajst let zapovrstjo, ubogljivo pripeljali na najrazličnejša testiranja. Nikoli se niso srečali.
Na agenciji na vprašanja o tem, zakaj so staršem toliko prikrivali, niso hoteli odgovarjati, povedali so le, da je bilo ločevanje sorojencev njihova redna praksa. To naj bi počeli po nasvetu psihiatrinje, češ da je tako bolje za otroke, ki jim s sorojenci ni treba tekmovati za pozornost in ljubezen staršev. »Takrat smo se res igrali boga, a delali smo po svojih najboljših močeh,« je pozneje, mnogo pozneje, rekla njihova glavna psihiatrinja. Država New York je agencijam začela odsvetovati ločevanje sorojencev komaj leta 1981, pa še takrat je bilo to zgolj neobvezujoče priporočilo.
Bogovi cenzurirajo. Agencija je sprva tudi trdila, da so fante naključno dodelili družinam, a se je potem pokazalo, da so imeli v vseh treh posvojiteljskih družinah – vse so bile židovske – že eno posvojeno deklico (ki so jo dobili od iste posvojitvene agencije), staro okrog dve leti. Edino, po čemer so se družine razlikovale, sta bila njihov status in finančno stanje. Robertova starša sta bila zdravnik in odvetnica, Eddyjev oče je bil učitelj, Davidova družina je spadala v delavski razred.
Pri umeščanju trojčkov v posvojiteljske družine ni bilo nič naključnega: bili so del raziskave, ki jo je vodil psihoanalitik dr. Peter Neubauer, ki je raziskoval vpliv dednosti in okolja na ljudi. Raziskavo je financiral Narodni inštitut za zdravje.
Dečke so raziskovalci včasih obiskali tudi na domu, snemali so jih pri igri, pri športu, posnetke so potem ure in ure preučevali psihologi, ti so se veliko pogovarjali tudi z njihovimi starši in sestrami.
Vse tri družine so živele v krogu 150 kilometrov, a nihče ni ničesar slutil. Ali pač? Davidova mama Claire Kellman se spominja, da je fantek začel že zgodaj govoriti: »Spomnim se, kako se je nekoč zbudil in rekel: brata imam. Vsi smo govorili o tem njegovem namišljenem bratu. Kasneje pa se je pokazalo, da so vsi trije fantje imeli simptome ločitve v zgodnjem otroštvu.« Tudi Bobby je morda nekaj slutil: »Vse življenje mi je nekaj manjkalo. In tisti dan v šoli pri devetnajstih je bilo tako, kot bi končno dobil navodila za uporabo.«
Dr. Neubauer je vse do svoje smrti leta 2008 trdil, da ni naredil nič narobe, samo politiko ločevanja otrok, ki jo je imela agencija že od prej, je izkoristil za svojo raziskavo. Študija, ki obsega tisoče strani in jo hrani univerza Yale, ni bila nikoli javno objavljena. Nekaj strani so po dolgoletnih bitkah vendarle pokazali javnosti, vendar so tako cenzurirane, toliko je prečrtanega in počrnjenega, da se iz njih ne da razbrati ničesar. »Pomagalo bi nam, če bi vedeli, kaj so odkrili. Pomagala bi nam zavest, da je raziskava vsaj kaj dobrega naredila,« je vzdihnil David.
Več v Zarji št. 7, 13.2.2018
