Ne bomo ga pogrešali, je o letu 2016 pred letom dni napisala kolegica. Kaj pa 2017? Ko delamo obračun, se pokaže, da ima tudi 2017 marsikaj na vesti – vsekakor nam je prineslo več kot svoj pošteni delež naravnih katastrof, vojn, tragičnih človeških usod in odneslo veliko čudovitih ljudi. Ampak mi se bomo od odhajavčka raje poslovili s kratkim pregledom ljudi in dogodkov, ki so nas spravili v smeh. Nam na obraz narisali smehljaj. Kdaj pa kdaj tudi bolj grenkega. In nam včasih celo izvili pretresen, ganjen aaaaaahhh.
Počakajte na prosto mesto
Slovenija se je očitno neizbrisno zapisala – lahko bi tudi rekli vgravirala – v seznam želja tujih turistov in je torej njihovo število pri nas zelo naraslo. Kar je načelno dobra stvar, razen seveda kadar se domorodci ne znajo disciplinirano samoregulirati, delajo gnečo in se nepatriotsko, sebično motajo petičnejšim – domnevno – tujcem pod nogami. Na srečo se vedno najde kdo, ki naredi red, na primer v. d. direktorja Turizma Bled, ki je Slovence pozval, naj do konca poletja za božjo voljo ne rinejo na Bled, saj imajo tam že brez nas dovolj gneče. Potem je šel pa na dopust in so ga sredi silovitega viharja ogorčenja, ki se je zavrtinčil okrog kraja z otočkom, komaj komaj našli, da so ga lahko povprašali, kaj je pravzaprav mislil. Oh, je rekel, saj to je bilo bolj priporočilo. Želel nam je samo prihraniti blejsko gnečo. In smo očitno povsem prezrli, da je šlo v resnici za človekoljubno dejanje.
Od višine se zvrti
Nihče ni znal zanesljivo napovedati, kakšna prva dama bo prva Slovenka v Beli hiši Melania Trump. A nekaj se je zdelo dokaj gotovo – ljubiteljica mode in nekdanja manekenka bo brez sence dvoma, zanesljivo, zaprmej postala modna ikona, kot je bila prejšnja prva dama Michelle Obama ali kot je britanska vojvodinja Kate.
Ni se zgodilo.
Mogoče so njena oblačila preprosto predraga – pri Melaniji se ne dogaja, da bi tisto, kar obleče, že v nekaj urah izginilo s prodajnih polic. A to ne pomeni, da ne gledajo, kaj dene nase – ko sta se z možem odpravljala na obisk k žrtvam silovitih poplav, je Američane, ki so bržkone pričakovali gumijaste škornje, precej razjezila, ko je iz Bele hiše prikorakala v vrtoglavo visokih petah. Zaman je bilo pojasnjevanje, da se je potem na letalu preobula in na cilju izstopila v edini pravi poplavni obutvi – snežno belih supergah.
Oskar da in oskar vzame
Letošnji Oskarji bi bili samo še eni Oskarji, če si ne bi s spodrsljajčkom zagotovili večne slave v zgodovini podelitev – letos se je prvič zgodilo, da so za najboljši film razglasili napačnega. La La Land, tistega, ki v resnici ni zmagal. In čez čas zgroženo kriknili, ups! oprostite, pravzaprav je zmagal Moonlight …
Podeljevalcu Warrenu Beattyju so v roke potisnili ovojnico z napačno kategorijo, njegova sopodeljevalka (in soigralka iz davne uspešnice Bonnie in Clyde) Faye Dunaway je zakričala napačen naslov … in ljudje so mislili, da je šala. Pa ni bila.
Zgodbe o treh princih
Na britanskem dvoru ni nikoli dolgčas – celo zdaj, ko sta oba princa že toliko zrela, da ne povzročata več škandalov, imajo tabloidi z dvorom veliko dela: William bo dobil tretjega otroka (aprila naslednje leto), Harry se je zaročil (z ameriško igralko, ki je napol črne krvi) in ga bomo naslednjega maja pospremili v zakon, princ Philip se je pa pri komaj šestindevetdesetih upokojil. Ampak držimo pesti, da to ne pomeni, da je povsem utihnil – menda bo ja še kdaj kakšno debelo razdrl?
Je res že tako dolgo?
Diana, princesa ljudskih src, je mrtva že dvajset let. Njena sinova jo še vedno pogrešata. O njej še vedno pišejo knjige in te se še vedno izvrstno prodajajo. In princesa, ta neutrudni duhec, se še vedno redno prikazuje številnim turistom in najmanj eni jasnovidki.
Domača beseda leta
Patička.
Ga je kdo videl?
Ne, ne Mateja Raščana. Zanj vemo – izposloval si je sladko pogodbo s tožilstvom, za ukradenih 34 milijonov evrov je dobil štiri leta zapora na odprtem oddelku. Milijoni so pa šli, vseh štiriintrideset, skupaj z Raščanovim krokodilom, ki je nekoč prebival v bazenčku v razkošnem mariborskem dupleksu, in za njimi se je izgubila vsaka sled (če gledate stran od Cipra). Mož brez krokodila je medtem iznašel vrhunsko formulo preživetja. Brez dohodkov – tako je povedal sodišču – živi v elitni ljubljanski zgradbi in si za pogajanja s tožilstvom plačuje elitnega odvetnika. Kako mu to uspe, ni povedal. Mogoče – samo ugibamo – je čarobno formulo zakopal na skritem kraju, kjer jo straži krokodil.
Aaaaaahh!
Saj sploh ni samo to, da smo evropski prvaki v košarki, še malo ne. Seveda je krasno, ampak tole je bil resnični čudež: tistih nekaj dni, ko je bilo pol Slovenije v Carigradu in druga polovica eno s svojim televizorjem, ni bilo vaših in naših. Pa levih in desnih. Pa pretežno kodrlajsastih in cikcakasto pikastih. Takrat smo bili, menda prvič v zgodovini, vsi samo Slovenci.
Oh in še poseben aaah vsakič, ko Gorana Dragića na televiziji premaga ganjenost.
Aaaaaahh, drugič
Konec novembra smo dobili drugo žensko leta (po sedemindvajsetih ženskah z malo drugačnim naslovom). Bralci so med desetimi krasnimi kandidatkami izbirali s srcem in naslov podelili policistki Mireli Čorić, ženski, ki jih je prevzela s svojim pogumom, prijaznostjo, pripravljenostjo pomagati brez vprašanj, brez pogojev. Žensko, ki z obema rokama deli nasmehe in toplino. Aaaahh, je šepnila dvorana Drame ob razglasitvi ženske leta.
Prisegamo, še več dni po podelitvi so se ljudje širom dežele prijazno nasmihali policistom v uniformah.
Oooooo!
Obiskal nas je zdravnik leta, v resnici avstrijski igralec Hans Sigl, vodilni obraz serije Gorski zdravnik, ki je obnorela Slovenijo. In ne, niso ga pričakale samo ganjene babice in histerične najstnice. Mi smo šli z njim na Šmarno goro in srečali tudi več njegovih oboževalk, te so nas poučile, da bi se po njem lahko zgledovali tudi naši fantje.
Novica leta
In narodna junakinja Tina Maze bo dobila otročka, enega takega luštnega smučarčka. Ali smučarčico.
Aaaaahh.
Kako veš, kdaj te je sreča cmoknila na obe lici
No, saj je čisto jasno: takrat, ko izkoplješ neeksplodirano letalsko bombo, jo z avtodvigalom prestaviš za svojo hišo in greš na občino vprašat, ali bi jo morda hoteli postaviti na ogled. Vidite, če ga ne bi strastno poljubila sreča, bi bil možakar IQ-vam-izmerimo-ne-da-bi-čutili iz Vurberka izvrsten kandidat za Darwinovo nagrado, te posmrtno podeljujejo tistim, ki so najbolj spektakularno umrli po lastni neumnosti.
Več v Zarji št. 52, 27.12.2017
