Kar pet let je trajalo, da sta Rom Mitja Novak iz Dobruške vasi in Blaž Kovač, pravnik organizacije Amnesty International, na ustavnem sodišču izborila zmago, ki je pomembna za vse, ki živijo na tuji zemlji, v nelegalnih domovih, in jim grozi odločba o rušenju. Sklicevala sta se na pravico do človekovega dostojanstva, doma, do družinskega in zasebnega življenja, ki je v Evropi že dolgo uveljavljena, pravi Kovač, ki se zadnje čase ukvarja predvsem s položajem romske manjšine. Bi se na to torej lahko sklicevali tudi vsi tisti, ki jim država posega v pravico do stanovanja s prisilno deložacijo in dražbo stanovanj zaradi nekaj sto evrov dolga?
Na ustavnem sodišču ste pravzaprav izborili zelo pomembno zmago, ne le ustavili rušenja črnih gradenj. A začniva na začetku, za kaj je najprej šlo?
V Dobruški vasi sta dve romski naselji, ki ju država, občina in lokalno prebivalstvo tolerirajo že desetletja. Vsi so se zavedali problema, nihče pa ni ničesar naredil. Zdaj pa želijo na tem območju zgraditi poslovno cono, zato so posamezniki začeli dobivati odločbe o rušenju. To pa tako ne gre. Mi smo na upravno sodišče sicer šli z malo drugačnim pogledom na ta izziv, bolj vezanim na posebnosti romskega naselja, ampak ustavno sodišče je v tem postopku prepoznalo širši sistemski problem, ker imamo v Sloveniji pač zelo neustrezen pravni red, ki ljudi preprosto ne varuje pred prisilnimi izselitvami. Tožniku je grozilo, da bo s svojo družino, mladoletnimi otroki, ostal na cesti. Samo zato, ker je njegov dom črna gradnja, ni dopustno človeku kar podreti bajte in ga pustiti na cesti, ne da bi kdorkoli posredoval, kaj se bo z njim zgodilo. Ustavno sodišče je zakonodajalcu precej natančno določilo, kaj vse je treba urediti za zagotovitev varovalnih sodnih postopkov, da do prisilnih izselitev ne bo prišlo. Zdaj je žogica na strani zakonodajalca, politike, ki mora v enem letu to urediti. Pri tem je pa smola, ker imamo prihodnje leto volitve.
Zakaj?
Bojimo se, da to predvolilno leto ne bo prineslo optimalne rešitve in da bo ta vidik varovanja doma, dostojnega življenja, pravice do zasebnosti in družinskega življenja, bolj služil parcialnim političnim interesom za nabiranje glasov. Konec koncev so se v javnosti že pojavili očitki, da smo pomagali znanim črnograditeljem. V resnici pa gre za to, da imamo prav vsi pravico do zasebnosti, družinskega življenja, do doma, v katero ne sme nihče posegati. Tudi če si znan ali podjetnik. Želeli bi si, da politika uredi prisilne izselitve tako, da bodo zakoni služili vsem državljanom, da bomo vedeli, da v skrajnih primerih ne bo nihče ostal na cesti, brez doma – seveda pa hkrati, da se naslovi vprašanje nelegalnih gradenj.
Kako ste našli to luknjo v zakonu?
Takšnih lukenj je v zakonih veliko. Problem je, ker vsi berejo le črke na papirju, ne da bi si smiselno razlagali zakonodajo glede na namen. Nekateri zakoni so še iz časa stare Jugoslavije in ne ustrezajo več današnjemu življenju, jih pa še vedno izvajajo točno tako, kot piše, in v tem je težava. Hkrati se druge zakone spreminja kot po tekočem traku, kar pa ne bi bilo treba, če bi si državna uprava in sodišča zakonodajo bolj smiselno razlagali. Mi smo problem varovanja človekovih osnovnih pravic v tem primeru odprli prvi, ker smo edina organizacija, ki se na taki ravni pravno ukvarja s položajem Romov. Naredil sem pa samo to, kar je na prvi pogled očitno. To je v Evropi že zdavnaj razsojeno. To se vse ve. Ampak nas ni nihče poslušal. Pet let smo potrebovali in na začetku so se nam smejali, zdaj se nam nihče več ne smeje. Vmes pa je moralo miniti toliko časa! Kakšno državo imamo, kakšno politiko, da si dovoli vse to prezreti in se v parlamentu prepirati o neumnostih, namesto da bi reševali potrebe državljanov?!
Več v reviji Zarja, 19.12.2017
