Pred nekaj leti sem imela intervju z Rosvito. Bili sva sami. Ko sva se začeli pogovarjati o njenem otroštvu, jo je premagal jok. Močan. Tudi jaz sem jokala. Tokrat sem se dobila z njo in Mitjem. Nekaj časa nama je šlo z Rosvito zelo dobro. Ko pa sem jo vprašala, kaj po letih skupnega življenja še čuti do Mitje, je skozi stisnjeno grlo rekla, da če vstopi v prostor, ki je nabit z ljudmi, se ji pogled še vedno najprej ustavi na njem. In že sva obe jokali. Na srečo je bil tu »trezni« Mitja in speljal pogovor v bolj racionalne vode.

O njuni zvezi so se menili že njuni starši. Zgodbo je začel pripovedovati Mitja: »O naju so se pogovarjali najini starši, ko so se spoznali na skupnem izletu v Izraelu. Moj oče je rekel Rosvitini mami, da ima sina, ona pa da ima hčerko in da bi bilo lepo, če bi bila skupaj. (smeh) Takrat se midva še niti poznala nisva. Prvič sva se srečala na začetku devetdesetih, ko je Rosvita iskala strokovnjaka, ki bi dal izjavo o zaplembah nemške imovine. Kot zgodovinar sem bil očitno najprimernejši.« (Mitja Ferenc je danes izredni profesor zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani, op. a.) Nadaljevala je Rosvita: »Leto kasneje sva že obsežneje sodelovala. Pripravljala sem svoj prvi dokumentarec, in sicer o zaprtem območju Kočevska reka. Poklicala sem Mitjo, ali bi mi lahko kot dober poznavalec Kočevske pri tem pomagal. Takrat smo bili kar tri, štiri dni na Kočevskem. 

Potem sta za nekaj let izginila drug drugemu izpred oči. Znova sta se srečala na predstavitvi neke knjige in ob odhodu poklepetala o tem, kaj se jima je v tem času dogajalo. Rosvita je povedala: »Malo sem se pohvalila, da končujem magisterij iz mednarodnih odnosov, Mitja pa, da končuje doktorat iz zgodovine, in zmenila sva se, da tisti, ki prvi prileze do znanstvenega naziva, drugega povabi na pijačo. In po dobrem mesecu in pol me je povabil na kavo. Dobila sva se na Nazorjevi in klepetala in klepetala kar nekaj ur,« se je smejala Rosvita.

Mitja je nadaljeval: »Potem pa sem jo jaz povabil, naj pride na koncert Prifarcev, ki je bil v Predosljah. Prišla je bolj proti koncu, a je ostala z nami po koncertu. Skupaj smo šli na večerjo h Krištofu, peli in se veliko smejali.« Tudi Rosvita se še spominja tega: »Imela sem tako velike oči, bil je nadvse imeniten večer. In navdušena sem bila nad slovensko ljudsko pesmijo, ki jo je skupina gojila, jaz pa sem v njej kot folkloristka tudi uživala.«

Pomoč pri hiši. Kdo je buldožer. A minila so še štiri leta, preden sta postala par, saj sta živela še vsak v svoji zgodbi. Dve leti po srečanju v Predosljah se sploh nista videla. Potem pa se je Rosvita razšla s partnerjem, in ko je bila z delavci na svoji gradbeni parceli, se je mimo pripeljal Mitja in ji ponudil pomoč. »Ta pomoč je bila zelo zanimiva,« je pripovedoval Mitja. »Z Ano Nušo Kneževič sva pri Rosvitinih sosedih prala solato za delavce. Rosvita se je pač odločila, da bo zelo na hitro zgradila hišo. Sama. Junija je dobila dovoljenje, septembra pa smo jo že selili. Ko se Rosvita za nekaj odloči, je buldožer.« »Treba je povedati, da je bila hiša montažna,« se je smeje vmešala Rosvita. »No, jaz se spomnim, da jo je bilo treba v nekaj urah preseliti z enega konca na drugega, vsak je bil odgovoren za čiščenje enega prostora v hiši, Pavle Ravnohrib je pomagal v dnevni sobi, Nataša Pirc Musar pa v kopalnici,« sta se smejala oba. »V bistvu je bila kar malo zmedena, ko sta se s sinom znašla v novem domu  in ji je bilo treba res pomagati,« je priznal Mitja. »To je bilo leta 2004. In od takrat sva skupaj.«

Čez kakšno leto sta Rosvita in Mitja že živela skupaj. Mitja je pojasnil, da je malo dlje počakal tudi zaradi svojega sina. »Počakal sem, da je postal malo starejši, ker sem imel slabo izkušnjo s hčerko, s katero nisva mogla biti skupaj toliko, kot sva si želela. Zato sem počakal malce v svojo škodo, a za dobro sina, ki mi je za to še danes hvaležen. Bil sem veliko z njim, kolikor se je dalo, in ko sem presodil, da je star dovolj, sem se odselil od doma.«

Skupni interesi, podoben vzorec življenja. Do lani sta živela skupaj v Repnjah, v tisti Rosvitini hiši, ki jo je zgradila prav na hitro, z vso »ihto«. Zdaj živita v Ljubljani. Zakaj? »Zaradi logistike,« je razložil Mitja. »Moja mama je bila bolna in sem jo obiskoval vsak dan, tudi Rosvito so dolge vožnje sem in tja utrujale, zato sva iskala hišo ali stanovanje. Odločila sva se za stanovanje in od takrat naprej sva meščana.«

Kaj ju vleče skupaj, kaj ju je vleklo takrat, ko še nista bila skupaj? »Znala sva ceniti drug drugega in lepo sva se dopolnjevala,« je pojasnjeval Mitja, »si pomagala pri projektih, imela sva veliko skupnih interesov, tudi na strokovnem področju. Ko se je Rosvita odločila, da bo svoje znanje nadgradila z doktoratom, sem ji zelo težil. Naj kar ona pove,« se je dobre volje obrnil k Rosviti. Ta je povzela: »Bilo je zanimivo, ker sem se iz novinarstva podala v doktorat iz zgodovine. To je kar hud preskok. Kot novinarka v opisovanju dogodkov poznam fraze, kot 'naj bi', 'morda', 'menda', Mitja pa je kot varuh zgodovinske stroke ves čas bdel nad mano in mi razlagal, da ni nič 'naj bi' in nič 'morda', ampak so samo dejstva, citati in dokumenti, ki za njimi stojijo. Tu me je kar dobro 'nazaj držal'. Morala sem spoštovati pravila zgodovinske stroke, ne novinarske. To so bili najini začetki, z veliko skupnih interesov: mojega za zgodovino in Mitjevega za aktualno dogajanje, ki mi je pomagal pri novinarskem delu. Imava tudi podoben vzorec življenja in podobne predstave o tem, kako funkcionirati skupaj. Pa dovolj stara sva bila – jaz sem jih imela že skoraj štirideset, Mitja petinštirideset. Za sabo sva imela že kar nekaj izkušenj, in če že morda nisva čisto točno vedela, kaj hočeva, sva zagotovo vedela, česa nočeva. Očitno je bilo zelo malo stvari, ki jih nisva hotela početi skupaj. Malo ali tako rekoč nič je bilo tistega, kar naju je vleklo narazen,« je nežno, a odločno zaključila Rosvita.

Otroci. »Nekateri imajo težave, če so otroci iz ene ali iz druge družine. Midva sva to zelo lepo uredila,« se je pohvalila. Mitja se je strinjal: »Res sva lahko ponosna na to, da se z najinimi nekdanji partnerji in otroki iz prejšnjih zakonov večkrat dobimo skupaj, se srečujemo, se kaj pogovorimo, se družimo. To je velik uspeh v življenju, če uspeš urediti in vzdrževati lepe odnose. Tudi otroci mi pravijo, da je takšnih lepih zgodb malo. In takrat si rečem, da je bilo vredno.«

»Midva sva po naravi buldožerja,« je čisto resno zastavil. »Vse se da!« ga je dopolnila Rosvita. »In potem se lotiva projekta, na znanstvenem, ali novinarskem, ali na glasbenem področju in podirava barikade, ker za naju ni omejitev. Še vedno ogromno stvari delava skupaj,« je nadaljevala, »na neki poseben način sem Mitjo dobila v kompletu s Prifarci – to je nerazdružljivo. (Etno glasbena skupina Prifarski muzikanti, op. a.) Če sem ga želela razumeti in biti del njegovega življenja, sem morala stopiti tudi k Prifarcem. Sprejeli so me z odprtimi rokami, ker so potrebovali nekoga, ki bi znal z mediji, ki ima veliko idej in zna spisati televizijski scenarij. Tako sem jaz stopila v Mitjeve projekte, on pa v moje. In tako se te stvari pri naju ves čas prepletajo.« »Predvsem je začela Rosvita s svojimi idejami spreminjati naše nastope. Prva leta je bilo kar težko, saj sva se kar trdo pogovarjala, ker sem se imel za varuha Prifarskih muzikantov. Spoznavam, da se skoraj res vse da. Na odru, na sceni, glede izvedbe, z glasbenimi gosti, ni omejitev, še tako nore ideje. nastale eno leto pred koncertom, so uresničljive. Tu ima Rosvita res veliko idej in ji izrekam kompliment. Prisilila nas je, da moramo sami govoriti na odru, prej si tega nismo upali. In smo se ji dolgo upirali. A ko smo se tega lotili, smo kar zvozili. In tudi to, da moramo zdaj, na 'stara leta', zaplesati na odru kakšen grški ples, je Rosvitino maslo. (smeh) Ona že po koncu koncerta daje predloge za naslednjega. In njene ideje so najprej videti vesoljske, a se potem vseeno uresničijo.« Rosvita je z lepimi besedami pojasnila, da je Mitja tako predan glasbi, da si ne predstavlja, da bi bila ona njegova partnerka in bi bil zanjo ta del njega, ta prostor zaprt. »To bi bilo tako, kot če mojega partnerja ne bi zanimalo dogajanje okoli nas in v svetu in če ne bi bil družbeno angažiran. S takšnim moškim bi verjetno težko preživela desetletje ali več. Zato prav tako ne bi bilo sprejemljivo, če zame ne bi bilo prostora v glasbi, ki je tako velik del njega. A treba je bilo dobiti tudi zaupanje skupine vame – to je le sedem mož, in tudi mene v skupino.«

Celoten članek si lahko preberete v 51. številki revije Zarja. (19.12.2017)