Skratka, kaj hujšega kot to, da na silvestrski večer ne bi imela kam, se mi v tistih časih skorajda ne bi moglo zgoditi. Mama mi je – smrklji – postavljala omejitve, ultimate, skrajne ure. V resnici pa me ni držala prav na kratko.
Ampak neko leto ji je vendarle prekipelo. Na predvečer novega leta sem morala namesto na žur z vlakom k njej na Ptuj. Jezna, užaljena in prepričana, da se mi godi najhujša možna krivica, sem šla prav na zadnji vlak, ki je tisti večer še vozil proti Mariboru. Na Pragerskem bi morala prestopiti. A kaj ko je zadnji že davno odpeljal. Jutri, je rekel odpravnik vlakov. Najstnica sama, sredi noči, na železniški postaji!? Po spoznanju, da sem zamočila in da me naslednji dan čaka huda ura, sem se vdala v usodo. In usoda sploh ni bila slaba.
Cela postaja je bila ena sama novoletna zabava. Medtem ko so starši zavzeli vaško gostilno, se je mladi rod umaknil na postajo. Naši mestni »hausbali«s o bili kdaj tudi zateženi, tisto tam pa je bila prava vaška veselica. Smeh, ples, norenje … Družbo sem videla prvič in zadnjič, a še danes se tistega silvestrovanja prav rada spominjam. Prišla je polnoč, prišlo je jutro, prišel je tudi moj vlak. Noč sem preživela brez prask in zapletov. Česar za jutranje srečanje z mamo ne bi mogla reči. Bila je užaljena, prestrašena in besna. Spet krivica, kaj pa naj bi, če pa vlaka ni bilo, kako ne razumeš? Ni razumela. Brezčasna logika vsakokratne zelene generacije.
Pa sem vseeno odrasla, se odlepila od doma in si izbrala poklic. Vsa leta me je novinarstvo veselilo, ampak zdaj, vam povem, postaja nadloga. Nadloga zato, ker se nekaterih navad ne morem in ne morem otresti. Ena je, da dan še vedno začnem s kavo in svežim časopisom, druga, še slabša, pa ta, da tisto, kar me »spravi na obrate«, glasno komentiram in za svoje ugotovitve pričakujem polno razumevanje soproga, ki tudi pije kavo, a ga bolj kot jaz zanima sudoku. Stari zakonci pač! In zato je fino, da lahko pišem kolumne in namesto njega gnjavim vas.
Recimo: človek je v avtu skril nekaj kilogramov droge. Zalotili so ga, ovadili, obtožili in on je priznal. Pa ni bil obsojen, ker je tožilec pozabil povedati obrambi, da so drogo našli, ko so mu v avto zaradi nekega drugega suma nastavili prisluškovalno napravo! Ne vem, ali vi to lahko razumete, jaz zanesljivo ne. Meni se zdi to tako, kot če bi povzročitelja hude prometne nesreče oprostili, ker v spisu ni pisalo, da je tudi napačno parkiral.
Ali pa: dom upokojencev Ptuj ima po tem, ko je pod prejšnjim vodstvom deset let posloval z dobičkom, zdaj izgubo. Ta bi bila še večja, če na strehi doma ne bi imeli sončnih celic. Z elektriko so lani zaslužili 130 tisoč evrov, letos pa 80. Ministrstvo je zgroženo. Dom se ne sme ukvarjati s pridobitno dejavnostjo. To je prepovedano. Celice morajo dol. Pika. Pri nas spoštujemo zakone! Pa zvišajte oskrbnino! Vse po zakonu!
In še: Igor Bavčar bi moral priti na sodišče in razložiti, od kod mu premoženje. Pa ga ni bilo, ker mu niso mogli vročiti poziva! Razumete? Človek je vendar v zaporu. V čisto določenem zaporu! Sem mislila, da imajo vsaj v zaporu vse preštete?!
Marsikaj, kar je logično samo neki, čisto posebni pameti, me spravi na obrate. Mnogi smo ploskali Klemenčiču, ko je kot izvršnik zabrusil sodstvu, da bodo zaradi njihove nesposobnosti letele glave. Pa takrat še nismo vedeli za razsodbo v zadevi Jelinčičevih knjig. V DZ jih je vzel, ima jih, priznal je, a ni kriv!?
In vsa ta naša oblast bi rada, da bi jo ponovno volili. Če ne bomo šli vsi na volitve, bomo krivi. Ne oni, mi nevolivci bomo krivi! Pa kje živijo?
In vidite, tudi zato mi je žal, da prežurana novoletna noč in potem prespani 1. januar že dolgo nista več moja edina skrb.
