Novo leto 1992 smo pričakali v graščini ob Valdajskem jezeru, pol poti med Moskvo in Peterburgom, turistična agencija nam je pomenljivo sporočila, da bomo bivali v Stalinovi dači ali počitniški hiši po slovensko. Samo kopalnica v sobi za dva je bila velika kot enosobno stanovanje, spalnica, v kateri je bil tudi biljard, pa je bila pravcata dvorana. In to nikakor ni bil apartma, namenjen Stalinu. Vendar pa Stalin v razkošno opremljeni dači z začetka tridesetih ni nikoli niti prespal, saj je njegov šef varnostne službe, general podpolkovnik Nikolaj Vlasik, ocenil, da dače ni mogoče dovolj dobro zavarovati. Ljudi, ki so poskušali pospraviti nasilnega Gruzinca, je bilo doma in na tujem namreč na pretek.
Stalinova senca. 31. oktobra leta 1961 zvečer so vojaki nepropustno zaprli Rdeči trg, tisto noč so namreč Stalina izgnali iz mavzoleja in ga pokopali ob Kremeljski zid le deset metrov proč – k drugim pomembnim državljanom, večinoma državnikom. Od nekod se je prikazal Nikolaj Vlasik, nekdanji Stalinov varnostnik, fotograf, kuhar, varuška in kdo ve kaj še vse, seveda ga niso pustili blizu, so se pa pristojni čudili, kako je izvedel, saj se je vse skupaj dogajalo v najstrožji tajnosti. Zjutraj je bil v mavzoleju samo Lenin, s pročelja pa je izginila ogromna tabla, na kateri sta bili prej obe imeni, potem pa samo eno. Govori se, da so pred pokopom potrgali s Stalinove generalske uniforme epolete, zlate gumbe in odlikovanja, prav tako se govori, da je za njim žaloval en sam človek – Nikolaj Vlasik.
Rodil se je leta 1896 v majhni vasi v Belorusiji, devetnajstleten je moral v prvo svetovno vojno, pridružil se je oktobrski revoluciji in začel počasi plezati po stopničkah v hierarhiji varnostnih služb. Bil je velik, čeden in tako močan, da bi lahko ustavil konja v diru, so pripovedovali njegovi vrstniki. Izobrazbe ni imel razen vaške šole, a se je učil in veliko bral. Leta 1927 je postal vodja kremeljske varnostne službe – Stalin je z družino in bližnjimi sodelavci takrat živel tam –, in pri priči ugotovil, da ni nobenega reda. Skrbno je preučil varnostne sisteme razvitih držav ter (na ne prav veliko veselje vseh udeležencev) temeljito premešal in zaostril dotedanja pravila. Tudi kuharica in točajka sta morali biti izšolani enkavedejevki (pripadnici varnostno obveščevalnih služb), neredko pa je Vlasik opravljal strežbo kar sam, kuhal čaj, pripravljal sendviče in fotografiral družinska dogajanja, pa tudi državniške dogodke. Večino fotografij, znanih iz druge svetovne vojne, na katerih so Stalin in vodje velesil, je napravil prav on. Imel je kar 40 različnih fotoaparatov, več kamer in odlično opremljen laboratorij. Stalin drugih fotografov ni maral, saj je vedel, da se bo Vlasik potrudil, da bo videti možato, a tudi Vlasik ni bil navdušen nad njimi, ker bi se lahko izkazalo, da Stalina niso prišli fotografirat, ampak ustrelit.
Stalin se je skrival v kopalnici? Družinsko življenje Džugašvilijevih je bilo precej zapleteno. Stalin se je prvič poročil v Tbilisiju s petnajstletno Gruzinko, rodila mu je sina Jakova in kmalu umrla. Kot je znano, so ga napodili iz semenišča, uradno zaradi revolucionarnih idej, manj uradno pa zaradi deklice, ki je z njim zanosila, nakar jo je pustil. Mladoletnice so bile nasploh velika Stalinova strast, tudi njegova žena Nadežda Alelujeva je imela šele petnajst let, ko se je spentljala z njim. Ko jih je imela 18, sta se poročila, rodila je sina Vasilija in hčer Svetlano. Zanimivo – Stalin je bil po duši zares revolucionar, živel je skromno, oblečen je bil tako ali tako zmeraj v uniformo in obut v škornje. Niti slišati ni hotel, da bi šel h krojaču, zato je Nadežda dala razpadajoč vojaški plašč Vlasiku, ta ga je hitro odnesel v salon, da so vzeli mero in naredili novega. Nadežda ga je podtaknila v omaro, mož pa samo prhnil in ga zlovoljno oblekel, niti besede ji ni privoščil.
Vlasik je bil zares živo zapleten v Stalinovo družino, o čemer je seveda tudi precej napisal v svojem dnevniku. Čeprav je pred Stalinom trepetal ves svet, se je on menda v strahu zaklenil v kopalnico, ko je žena divjala od ljubosumja. Sicer pa tudi on ni bil hudo vljuden – pred vsemi ji je govoril, da otroka nista njegova, ampak njena. Komunist da bi moral biti sam, sicer ne more biti predan revoluciji. Tudi pri drugih tovariših ni prenašal, da bi kaj dosti omenjali ženske, od mnogih je celo zahteval, da se ločijo, češ da jim žene delajo sramoto. Molotov se je recimo ločil in javno kritiziral svojo ženo, preden so jo poslali v taborišče. Zelo slabo je ravnal tudi z Leninovo ženo Nadeždo Krupsko, zmerjal jo je celo pred njim, in ko je umrl, ji je grozil, da mu bo določil drugo vdovo, če ne bo bolj poslušna. A Stalin je znal biti vseeno na svoj način sarkastičen in duhovit, o čemer pričajo mnogi zapisi njegovih sodelavcev.
Svetlana ga ni marala. Po neki večerni zabavi v ožjem krogu sodelavcev sta se Stalin in njegova žena silovito sprla, naslednje jutro jo je našel Vlasik ustreljeno v glavo, poleg nje pa damsko pištolo, ki ji jo je prejšnji dan podaril njen brat. Nikoli ne bo jasno, ali se je res ubila ali pa ji je kdo pomagal. Kakorkoli že, Stalina so prvič in najbrž tudi zadnjič videli objokanega ob njeni krsti. Po tistem je Vlasik postal še varuška in vzgojitelj Stalinovih otrok. Z Vasilijem sta se kar dobro razumela, Svetlana pa je o njem povedala veliko grdega, češ da je bil grob in neizobražen, v resnici pa je z njo ravnal, kot bi najbrž vsak oče. Vasilij je namreč pripeljal domov 42 let starega režiserja, da bi mu pomagal narediti nekaj posnetkov, pa se je vnelo med njim in mladoletno Svetlano. Vlasik ga je seveda poslal dovolj daleč proč, da za punco ni bil več nevaren. Nikoli mu ni odpustila.
Pri tem pa Vlasik ni živel ravno meniško. Poročil se je, z ženo nista mogla imeti otrok, zato sta posvojila malo sorodnico. Čeprav jo je nenehno varal, je žena vse potrpela in ostala z njim do smrti. Živela sta v velikem razkošnem stanovanju v središču mesta, se pravi, da Vlasik ni kar naprej tičal s Stalinom, je pa poskrbel, da so bili z njim zanesljivi ljudje. Tudi v svojo rodno vas v Belorusijo je večkrat šel na obisk, vaščani so se ga zelo veselili, saj je s seboj pritovoril veliko okusne hrane in vodke, poskrbel pa je tudi za semena in celo za plemenske živali. Užival je, ker je bil car v svoji mali vasi.
Kot je Stalin užival na čelu največje države na svetu. Materi je pisal, da je nekaj takega kot car, ona pa je odpisala, da bi raje videla, če bi bil duhovnik. Na njen pogreb v Tbilisi ni šel.
Več v reviji Zarja št. 50, 12. 12. 2017
