Letošnje leto je bilo silno skopuško s kraljevskimi dogodki, ampak že naslednja pomlad se nam bo za vse oddolžila: najprej se obeta rojstvo še enega, že tretjega potomca Williama in Kate, nato pa še poroka princa Harryja, ki ga bo omenjeni potomec potisnil še za eno mesto niže v vse daljši čakalni vrsti za britanski prestol – dva tehtna vzroka, da bodo Britanci spet lahko žurali po cestah.
Seveda se je – saj se vedno – v vse to veselje prikradla grenka kapljica pelina: vlada je povedala, da »ne načrtuje«, da bi tisti konec tedna, ko bo poroka, predvidoma enkrat v maju, s prostim ponedeljkom podaljšala v dolg vikend. Pa je nekaj zavzetih občanov takoj zaprosilo ministrsko predsednico, naj jim vendar privošči tisti dela prosti ponedeljek. Theresa May se je globoko zamislila. In ni rekla da. Ampak po drugi strani tudi ni rekla ne.
Mi še vedno upamo.
Ločenci naj se ne prijavljajo. Meghan Markle, prinčeva zaročenka, je čedna, uspešna in očitno dobrega srca, saj zelo aktivno pomaga več dobrodelnim organizacijam, ima pa, vsaj pri konservativnejših Britancih, dva velika minusa – no, tri, če zraven štejete še skrb, kako bo z naraščajem, saj pri šestintridesetih ni več mlada nevestica. Poleg tega je ločena. In mešane rase.
Ko je britanski princ nazadnje svoje srce na pladnju izročil ločeni Američanki, se ni dobro končalo, to Britanci še zelo dobro pomnijo, čeprav je od tega že osemdeset let – saj veste, ko se je valižanski princ Edward, poznejši kralj Edward VIII., zagledal v Wallis Simpson, je ugotovil, da laže živi brez prestola kot brez nje, zato je leta 1936 abdiciral. Kraljeval je manj kot leto dni. Z Wallis je ostal do smrti.
Ko se je v petdesetih letih mlajša sestra sedanje kraljice, Margaret, zaljubila v ločenca, ji lastna sestra ni dovolila poroke. Prvih šest ljudi v vrsti za prestol mora za sklenitev zakona dobiti dovoljenje vladajočega monarha (Harry je trenutno peti, aprila, ko se bo rodil tretji Williamov otrok, pa bo zdrsnil na šesto mesto). Če ga ne dobijo, se sicer še vedno lahko poročijo, a se morajo odpovedati pravici do prestola. Margareta je izbrala drugače kot njen stric, odpovedala se je ljubezni, da je lahko ostala princesa. In je to verjetno vse življenje obžalovala.
Najprej osvojite kraljičine pse. Prestolonaslednik, princ Charles, je več let čakal, da se je lahko poročil s svojo pravo ljubeznijo, Camillo. Po Dianini smrti je bil sicer prost, a kaj ko je bila Camilla ločena in njen bivši mož še pri dobrem zdravju. Elizabeti se je slednjič malce otajalo ledeno kraljevsko srce in princ se je smel poročiti s Camillo. Ampak s pridržki – poroka je bila samo civilna, v cerkev sta šla novoporočenca potem le po »blagoslov«, tako so temu rekli, cerkveno poročili ju pa niso. Camilla nikoli ne bo kraljica, tudi v vedno manj verjetnem primeru, da Elizabeta ne bo živela večno in bo Charles morda kdaj postal kralj.
A kraljica je morala, čeprav nerada in upirajoč se vso pot, vendarle iti s časom – mlajši sestri Margareti, ki je bila v zakonu nesrečna, je slednjič dovolila, da se loči. Zdaj so ločeni tudi že trije od Elizabetinih štirih otrok.
Ne recite, da se kraljica ni ničesar naučila. Princ Harry je, tako kaže, dovoljenje za poroko dobil brez hujših komplikacij. Še več, Elizabeta je menda Meghan izrazito naklonjena (dobili sta se nekoč na čaju, so poročali). Morda pa je bilo odločilno to, da so kraljičini corgiji Harryjevo nevesto vzljubili na prvi pogled.
Seveda pa se bo morala pred poroko še spreobrniti v anglikansko vero, zdaj je namreč katoličanka. Še sreča, da so prav pred kratkim spremenili zakon, ki je vse od leta 1701 članom kraljeve družine prepovedoval, da bi se poročili s katoliki.
Princese od spredaj in od zadaj. Seveda pa je Harry v precej drugačnem položaju, kot je bil pred desetletji princ Edward. Harry najverjetneje nikoli ne bo kralj, prestol, ki si ga tako ali tako ne želi, se mu vse bolj odmika, in tako je za monarhijo veliko manj usodno, s kom se poroči. On bo za vedno ostal princ, Meghan pa ne bo nikoli princesa. S poroko, takoj ko bodo rekli, zdaj sta mož in žena, bo avtomatično postala HRH, njena kraljeva visokost, rekli ji bodo »princess Henry of Wales«, ampak ta prinčevski naslov bo imela po možu, sama pa nikoli ne bo postala princesa Meghan, ker ni kraljevske krvi, tako kot Charlesova Camilla in Williamova Catherine nista princesi. Obe sta vojvodinji, kar bo najverjetneje postala tudi Meghan. Pa saj še celo princesa Diana ni bila v resnici princesa.
Komplicirano? Seveda, saj se vendar pogovarjamo o Britancih. Naslov princesa lahko pred imenom nosijo samo ženske, ki so se rodile kot princese, na primer princesa Margareta, kraljičina sestra; princesa Anne, kraljičina hči; pa princeski Beatrice in Eugenie, hčerki princa Andrewa; princesa Charlotte, Williamova hči. Druge imajo naslov lahko le po možu in se ga postavlja za ime, na primer Diana, princess of Wales.
A če bosta Harry in Meghan imela otroke – kljub skrbem zaradi njenih častitljivih let –, bodo ti princi in princeske. Zakaj bi bilo preprosto, če je lahko zapleteno?
A lahko prosim nehate?! Tisto, kar bodo blago rasistični Britanci teže požrli, je to, da je nevesta priljubljenega princa mešane rase. Čeprav je precej svetle polti in bi iz njenega videza težko razbrali, da je njen oče bel, mama pa Afroameričanka. Meghan s svojo dediščino nima težav, Harryja pa močno moti, da mora njegova izbranka požirati javne žalitve. Že vse odkar se je razvedelo za njuno zvezo, so britanski časopisi polni slabo prikritih rasističnih bodic. In je nazadnje princ, ki je od medijev moral požreti že marsikaj in je načelno precej toleranten, podivjal in je moral kraljevi piarovec napisati precej ostro pismo medijem, v katerem jih je pošteno oštel.
Sploh pa, so se potem oglasili nekateri zgodovinarji, je Velika Britanija že imela črno kraljico. No, mogoče.
Več v Zarji št. 49, 5.12. 2017
