Glasba brez meja. In besede Gregorja Strniše. Čez tisoč let, ko naju več ne bo ... In mnoge druge skupaj stkane že davno, ki so zaživele na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Prepletle so dva svetova. Svet ljudi s posebnimi potrebami s svetom tistih, ki mislimo, da »smo normalni«. Doživetje stika z ljudmi, ki imajo kakršnokoli motnjo v duševnem razvoju, nam, ki smo brez diagnoze, a s številnimi motnjami, odpira vrata prav tja noter, v srčiko.
Mateja Jordović Potočnik
Čez tisoč let, ko naju več ne bo, bo spet prav tak večer, kot je nocoj, na modrem nebu daljen in svetal, spet kot nocoj bo Orion sijal ... (Gregor Strniša)
Bili smo na s čustvi nabiti tiskovni konferenci ob prvi odrski predstavi Slovenske popevke, ki je nastala v sodelovanju Slovenskega mladinskega gledališča in Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga. Veliko besed se je zataknilo v grlu profesionalnih igralcev. Nezaigran jok, kar nekaj nezrežirane tišine, ki je govorila o prav posebni uglašenosti dveh svetov. Nova priložnost za sprejetje. Najprej samih s sebe. 24. in 25. novembra v Mladinskem ob 19. uri.
Me boš prišla gledat? V tistem prostoru, v spodnji dvorani SMG, se je na drevesnih deblih, kamor smo lahko sedli novinarji (in kasneje obiskovalci predstave), ter na odru dogajalo nekaj še bolj golega od telesne golote. Bilo je čutiti ponižnost pred največjo božjo umetnino, človekom. In nerodno je bilo biti kak meter stran od igralcev, ki ne igrajo, a se jim zatika v grlu. In so hvaležni za to. Ni jim treba igrati, kar niso, enako kot to čisto naravno počno njihovi soigralci, uporabniki centra Draga.
»Tako zelo sem vesela, da si prišla,« je rekla in me objela. Njen dotik je darilo. Bi kar ostala objeta v tistem mehurčku njenega sveta. Ki je del mojega, pa hkrati ni. A si prav ob njej lahko pridem bližje. En kromosom gor ali dol, bomo mogoče kdaj rekli, ampak nismo še tam. Eva Pirnat je plesalka z enim kromosomčkom več. Njo smo že videli leteti na odru. »Me boš prišla gledat ob petih?« je še rekla, potem pa stekla na oder na tehnično vajo, kot se je slišalo iz mikrofona.
Mateja Jordović Potočnik
Matjaž Pograjc, režiser: »Njihov svet je rožica, ki potrebuje veliko vetra, da se lahko razpre.«
Ona samo je, mi se pa ves čas sprašujemo, kdo smo. Sedeli so na robu odra, pomešani med seboj, in ni bilo videti razlik. Vsak profesionalni igralec si je izbral svoj par med »dušicami angelskimi.« Ta izbor se je zgodil organsko, je povedala igralka Janja Majzelj, ki je za roke držala Tatjano Konte. S kakšno nežnostjo ji je kasneje na predstavi prišepetovala nekaj na uho! Med njima je bilo čutiti spleteno vez, krhko kot penica. Ker je prav ob Tatjani lahko bila tudi ona brez maske, gledališke in vseh drugih, soočena s svojo krhkostjo. »Kolegi iz Drage imajo vso pravico, da so občutljivi. Oni to lahko so.« Povedala nam je, s čustvi, zataknjenimi v grlu, da je Tatjana njena velika inspiracija. »Ona samo je, mi se pa ves čas sprašujemo, kdo smo.«
Obstajajo ljudje in obstajajo ptice. Zgodilo se je tako, kot ideje navadno obiščejo ustvarjalne glave. Nepričakovano. Režiser Matjaž Pograjc si je zaželel, da bi delal z drugačnimi ljudmi, stran od rutine, in tako nekako ga je misel pripeljala do Drage. Vrata so se odprla in svoj ego je pustil pred njimi. Zgodilo se je nekaj čarobnega in strahotnega hkrati. Vse to je čutiti v predstavi. Lahko bi ga vprašali marsikaj, pa se je tam, ko je v tišini hodil gor in dol, vsako vprašanje zazdelo banalno. Vseeno, zakaj se je ravno zdaj lotil odpirati ta vrata. »Njihov svet je rožica, ki potrebuje veliko vetra, da se lahko razpre. Tudi sam sem se z njimi naučil biti mirnejši, dajati natančnejše napotke, tudi meni kot človeku ta izkušnja koristi. Neumno pa bi bilo razmišljati, da bomo s to predstavo v življenju ljudi s posebnimi potrebami kaj spremenili, saj obstaja njihov in obstaja naš svet. Kakor je napisal Strniša: Obstajajo ljudje in obstajajo ptice. Vprašanje je, kdo je srečnejši, kdo je pametnejši. Vendar se predstava ne ukvarja s tem; pove nam, da lahko živimo v simbiozi.«
Mateja Jordović Potočnik
