A ko zdaj prebiram, da je britanski obrambni minister odstopil, ker je pred petnajstimi leti na koleno neke novinarke položil roko, da se Dustin Hoffman opravičuje, ker je svoje čase v družbi mladih dam kvantal in pripovedoval mastne šale, si mislim, da sem bila zelo neprevidna.
Pretiravam, a samo zato, ker se mi zdi vse skupaj neiskreno in v nasprotju s še kako potrebnim preprečevanjem in sankcioniranjem spolnih zlorab ter spolnega izkoriščanja nemočnih in zatrtih. Pa to ni prvi javni pogrom, ki mi vzbuja več dvomov kot zaupanja. Nekaj podobnega je s preprečevanjem nasilja nad otroki, kjer najrazličnejše javne in civilne iniciative namerno izenačujejo vzgojno odločnost z mlatenjem nemočnih otrok. Če želimo to drugo za vsako ceno preprečiti, moramo vedeti vsaj to, o čem govorimo. In zakaj.
Glede na pogrom, ki ga je doživela Vesna Godina, ko je v svoji kolumni razpredala o preračunljivosti kariere željnih bodočih filmskih zvezdnic, bom pač tvegala. Vse skupaj se mi zdi še najbolj podobno spuščanju megle. Sploh ker so se dame na nedopustno početje spomnile šele po desetletjih. Nekateri morda sočustvujejo, drugi so veseli, da te teme zakrivajo njihove. Otroška pornografija je blazen biznis, vernik, v talarju ali brez njega, se z nekaj očenaši še vedno lahko odkupi tudi za najostudnejše zlorabe.
Ne vem čisto dobro, kaj se nam dogaja. Morda je težava, da ne razumem. Pametnejši od mene so že povedali in zapisali, da izenačevanje vsega, kar morda kak teoretik umesti pod neki pojem, ni najsmotrnejše. Kaj pa vem, klatenje šal o blondinkah zame ni isto kot spolna zloraba. Če je, potem smo vsi vpleteni. Kaj hočemo, časi se spreminjajo, sredstva za dosego cilja tudi, mediji pa vse objavijo. Res pa je, da ministri celo danes ne odstopajo samo zaradi roke na neki nogi. Tako naivni seveda nismo.
A pustimo to. Ob teh prigodah sem se spomnila na dejstvo, da znamo danes s tem, ko preganjamo muhe, prav dobro skriti slona. Ne gre le za spolne zlorabe. Tudi za klasificiranje vsega, kar naj bi bilo podobno nasilju, tudi za mobing in še kaj. Recimo nasilje nad otroci. Zame pač – recimo ji vzgojna – za »ta sladke« ni isto kot mlatenje nemočnega otroka. Grožnja, da pred spanjem ne bo risank, pa tudi ni kot zaklepanje otroka v temno sobo.
Z nasiljem nad otroki se veliko ukvarjamo, in prav je tako. A statistika, kolikor je imamo, pravi, da zaradi tega nasilja ni nič manj. Spolnih zlorab otrok je v Sloveniji celo vedno več. Leta 2014 jih je policija registrirala kar 150. A ko sem zadnjič zasledila, da se med spolne zlorabe stroka prišteva tudi skupno slačenje, oblačenje ter kopanje staršev in otrok, sem spet podvomila o dobrih namenih. Ne razumem. Morda je bilo nerodno zapisano, a vseeno.
In to sta moja glavna zamera in strah. Zamera, da ne zmoremo ločiti med povsem nedopustnim in po zakonu pregonljivim kaznivim početjem na eni in še dopustnim, pa čeprav morda za koga nespodobnim početjem na drugi strani. Ker ne znamo, vse zmečemo v isti koš. Roko na kolenu in vzgojo s postavljanjem mej, na primer. Redki so otroci, ki omejitev in prepovedi ne razumejo kot psihično ali vsaj avtoritarno nasilje. Ti lahko ukazuješ, ker si velik, jaz pa moram ubogati, ker sem majhen. Preslikajte si to razmerje na delovno mesto. Temu v sodobnem jeziku rečemo mobing. In tudi na tem področju je spekter nedopustnega zelo širok. V mnogih delovnopravnih sporih so se ljudje, ki jim ni bilo do dela, zatekli k mobingu. In praviloma uspeli.
In tako namišljene grozljivke z lahkoto prevpijejo tiste prave spolne zlorabe in posilstva, nečloveško nasilje, takšno in drugačno, nad otroki in tudi pravo suženjstvo na delovnih mestih pa ostajata skrita. Dostikrat prav do tragičnega konca. Zato pravim, da spuščanje megle marsikomu pride še kako prav.
