Naključje, usoda ali višja sila? Kako imenovati dogodek, ki se je pred kratkim zgodil v Palmanovi, v bližini naše meje z Italijo? V projektu Pot miru so se mladi iz štirih držav seznanjali s kraji in dogodki, kjer je potekala soška fronta, med njimi je bila tudi 13-letna romunska deklica Julika, ki jo je čakalo presenetljivo odkritje.
Kaj se je 14. septembra zgodilo v Palmanovi, nam je opisal eden od pobudnikov in organizatorjev projekta Pot miru, Gianfranco Simonit. Veliko zaslug ima za to, da je izobraževalni projekt zaživel in da so otroci iz štirih držav prišli v kraje, kjer je potekala pomembna bitka prve svetovne vojne. A vse delo in prizadevanje je bilo, kot pravi, v nekaj posebnih trenutkih poplačano, ko je 13-letna Julika odkrila grob svojega sorodnika. K temu je pripeljalo toliko naključij, da jih je prvi hip težko razumeti.
Prvo naključje je bilo že to, da jim je uspelo pridobiti sodelovanje šolarjev iz štirih držav, poleg Slovenije in Italije še iz Madžarske in Romunije, od koder je prišla Julika. Predvsem so imeli težave s pridobitvijo dovoljenja za šolarje iz Madžarske, je omenil sogovornik. Lani se je namreč v bližini Verone zgodila huda prometna nesreča. V avtobusu z madžarskimi šolarji, ki so se vračali iz francoskih Alp, je v trčenju umrlo 16 dijakov. Takrat so na Madžarskem prepovedali potovanja šolskih skupin v tujino. Po prizadevanjih so organizatorji le pridobili dovoljenje za udeležbo na Poti miru tudi za madžarske šolarje.
Lahko bi šla v kakšen drug kraj. V okolici Gorice in Nove Gorice, torej na dokaj majhnem območju, je veliko pokopališč vojakov iz prve svetovne vojne. Pokopališče v Palmanovi je nekoliko oddaljeno in tudi manj obiskano, je pojasnil Simonit. Prav zato se je odločil, da tudi tja odpelje skupino šolarjev, ki so stanovali v Mirnu pri Gorici. Obisk je bil obenem delovne narave: mladi so očistili grobove, okoli katerih plevel hitro raste, in spominske plošče, na katerih so imena padlih vojakov s časom postala že slabo vidna.
Pokopališče so organizatorji razdelili na štiri predele, vsaka skupina iz ene od sodelujočih držav je očistila svojega, obenem pa zbrala podatke o napisih in padlih vojakih. Te bodo v nadaljevanju projekta po vrnitvi domov obdelali in predstavili na posebni spletni strani. Prav romunska deklica Julika je bila med dvajsetimi udeleženci iz Romunije izbrana za odhod na pokopališče v Palmanovi, drugi so šli v druge kraje.
Avtobus za prevoz iz Mirna, kjer so bili šolarji nastanjeni, v Palmanovo je imel takoj po začetku vožnje tehnične težave in kazalo je, da bodo odhod odpovedali. A so zadevo uredili in Julika je z drugimi šolarji prišla na cilj z dveurno zamudo. Takrat so drugi opravili že večino čiščenja, zanje je ostal le še manjši del pokopališča.
Jok sredi pokopališča. »V nekem trenutku sem zaslišal glasen jok,« se spominja Simonit, ki je spremljal skupino. Najprej je pomislil, da se je deklica poškodovala, morda s katerim od kosov orodja.
Okoli deklice so se zbrali tudi drugi otroci. Prišla je prevajalka in povedala, da je ganjena deklica našla grob brata svojega pradedka. Preden je Julika odpotovala od doma, so ji namreč povedali, da je njen sorodnik padel na fronti. Natančno si je zapomnila, kar je slišala o njem. Spremljevalka je poklicala Julikine starše, da bi jih seznanila z novico, saj deklica od vznemirjenosti ni mogla niti govoriti.
V poznejšem pogovoru so starši povedali še več podatkov o pokojnem vojaku. Franz Messaros, takrat star komaj 26 let, je padel 7. maja 1917, in sicer v Novi vasi na Krasu, kot je bilo napisano v pismu, ki so ga takrat prejeli domači. Pripadal je 37. regimentu pehotne enote. O tem, kje naj bi bil padli vojak pokopan, niso izvedeli ničesar. Sklepali so, da počiva v katerem od skupnih grobišč takratne množične vojne morije.
Več v reviji Zarja št.,40. 03. 10. 2017
