Splošno znano je, da seniorji v domovih starejših, pa naj bodo zdravi, bolni ali dementni, s časom dobijo plenice. Tisti, ki se zavedajo, da res ne morejo več sami na stranišče, se s tem počasi sprijaznijo. Tisti, ki bi ob tuji pomoči še lahko šli sami, pa se ob tem, ko jim med noge potisnejo plenice, čutijo ponižane in razžaljene. Številni zaradi tega tudi jočejo, a osebje je neizprosno. Premalo ga je, da bi vsakogar, ki težko ali sploh ne more več sam vstati, spremljali na stranišče. Kako se človek ob tem počuti, nikogar ne zanima. Zasebnost in dostojanstvo sta tam drugotnega pomena.
Marsikje namreč še danes ne zaprejo vrat, ko starostnikom menjajo plenice, tako da so vsem na ogled. In navsezadnje: plenice starostnikom običajno menjajo le trikrat na dan (?!), dojenčkom jih je treba sedemkrat oziroma še večkrat, če je treba. Kako se počutijo več ur v svojem blatu, si lahko samo predstavljamo.
O plenicah in drugih zgodah in nezgodah v Comettovem domu starejših občanov v Domu Viharnik v Kranjski Gori smo se pogovarjali z Biserko Marolt Meden, poslovno direktorico Pediatrične klinike v Ljubljani in znano humanitarko, ki je za svoje človekoljubno delovanje dobila že vrsto priznanj.
Zakaj ste dali mamo Vido pri 85 letih v dom starejših?
Najprej smo na dom povabili oskrbovalke Zavoda za pomoč na domu Ljubljana, pa je mama zaradi demence odklanjala njihovo pomoč. Ni jim odprla vrat, ker je bila prepričana, da vse zmore sama, čeprav v resnici ni več mogla skrbeti zase. Velikokrat je pozabila na hrano na štedilniku in samo sreči se lahko zahvalimo, da naša hiša ni zgorela. Ni jemala zdravil in večkrat smo jo našli na tleh v sobi, na terasi itd., ko smo prišli domov, saj se po padcu ni mogla več sama pobrati. Poleg tega je oslepela na eno oko in tudi zaradi tromboze in popuščanja srca je potrebovala redno terapijo in nadzor.
Zanjo pa niste dobili prostega mesta v nobenem od domov za starejše v Ljubljani?
Ker je mama postala nevarna sebi, ste jo kot njena uradna skrbnica najprej namestili v Dom starejših občanov v Notranje Gorice, kjer pa je ostala le od aprila leta 2014 do 5. januarja naslednje leto. Zakaj?
Ta dom se nam je zdel po prvem ogledu lep, nov in urejen, a mamo je najbolj motila žičnata ograja pred njenim oknom in me je prepričevala, da je spet v »logorju«. Med vojno je bila njena družina izgnana v delovno taborišče v Nemčiji.
Varovance so popoldne običajno posedli na kavče, ki so bili postavljeni tako, da »izhod« ni bil mogoč.
Tam so spali, dremali ali gledali, kar se je naključno vrtelo na TV … Mama je takrat še hodila in se je zamotila tudi s televizijo v sobi in s časopisom. Najbolj sva bili s sestro prizadeti, ko jo je napadel eden od varovancev, ki so ga nato odpeljali v psihiatrično bolnišnično oskrbo, mamo pa so pustili brez ustrezne pomoči in je bila čisto iz sebe in v hudem stresu. Potem so ji izginile zlata verižica, zapestna ura, budilka … Ko smo o tem spregovorili z zaposlenimi, so rekli, da smo krivi sami, ker tega ne bi smela imeti.
In potem še zimska garderoba.
Res je. Ko sem prinesla zimsko garderobo, sem jo izročila gospodinji, ki jo je dala v vrečo in pripravila za označitev. Ker je kar nekaj dni ni bilo v mamini omari, sem začela spraševati, kje je. Začeli so jo iskati, a se ni našla. Pa se niso nič preveč obremenjevali. Prešit črn plašč, vinsko rdeča bunda, zimski puloverji … Prinesla sem kapuci od plašča in bunde, da bi lažje iskali, a ko smo odhajali iz doma, so izgubili tudi eno od kapuc. Krajo sem prijavila na policijsko postajo, zatem sem dobila elektronsko sporočilo, da vodijo ovadbo zoper neznanega storilca, in to je vse.
Ker prostora v Ljubljani še vedno ni bilo, ste mamo januarja 2015 prestavili v Dom Viharnik v Kranjsko Goro, saj ste slišali, da je to zaupanja vredna ustanova.
Dom Viharnik je zagotovo eden najlepših v Sloveniji. Zelo lepo je urejen in v lepem okolju, obdan z zelenjem, kar je imela moja mama vedno rada. Iz sobe je pogled na travo, smreke … V njem so stanovanjske skupine s kuhinjo/jedilnico in dnevno sobo ter prostorne sobe z izhodom v okolico. A danes žal to mami nič več ne pomeni.
Več v reviji Zarja št.,40. 03. 10. 2017
