Evropski dvori so dandanes samo okraski, žalostni ostanki davno minule dobe, kralji in kraljice, tudi če so uradno glava države, nimajo več resnične oblasti. So samo še turistična atrakcija, pogonsko gorivo za tabloide, dekoracija v slikovitih kostumih. Dvorne spletke, skrivnostno izginjajoči princi in obglavljanja so stvar zgodovinskih učbenikov, romanov in filmov. In potem je, ne tako daleč od nas, še kraljevina, v kateri so dvorne spletke in izginjajoči princi še zelo živa sedanjost in v kateri neubogljivim, preglasnim, tudi če so princi, rada odleti glava.
Dobesedno. V Savdski Arabiji je obglavljanje z mečem najpogostejši način usmrtitve.
Če bi o dogajanju na savdskem dvoru posneli film, bi domišljijo lahko poslali na dolg dopust, resničnost je namreč bolj nora od najbolj podivjane domišljije. Seveda pa si filma, če bi ga kdo posnel, Savdijci – razen na spletu – ne bi mogli ogledati. Nimajo kinodvoran.
Ženskam prepovedano. Po drugi strani pa imajo veliko avtomobilov, samo da vse vozijo moški. Savdska Arabija je menda edina država na svetu, v kateri ženske ne morejo voziti. Saj ni uradno prepovedano, razumete, samo da tam ženskam ne izdajajo vozniških dovoljenj, tuja pa ne veljajo. Kar seveda sploh ne pomeni, da kakšna upornica ne sede kdaj za volan – le da mora računati s tem, da jo bodo najverjetneje aretirali, če jo dobijo.
Pravzaprav je ženskam prepovedano marsikaj. Pred tremi leti so tudi zahodnjaški časopisi veliko pisali o dvajsetletnici, ki je pristala v zaporu, ker si je oblečena kot moški šla na stadion ogledat nogometno tekmo. Šport ženskam ni prepovedan, jim je pa zelo otežena pot do njega. Kljub temu v deželi živahno vzbrstevajo košarkarska, nogometna in druga športna moštva. No, ženstva.
Decembra lani so aretirali uporniškega dekliča, ki je na Twitterju objavil svojo fotografijo v zahodnjaških oblačilih, brez naglavne rute. Dvignil se je vihar, ogorčena javnost je – tudi na Twitterju – za predrznico zahtevala smrtno kazen. In julija letos je verska policija zasliševala mlado Savdijko, ker je bilo na Snapchatu objavljenih več kratkih videov, kako se po ulici zgodovinskega mesta sprehaja v kratkem krilu in še krajši majčki. Ko je pojasnila, da jo je vseskozi spremljal moški sorodnik, kot zahtevata zakon in tradicija, in da videov na Snapchat ni naložila sama, so jo izpustili. Preiskava se nadaljuje.
Savdijke so prvič smele voliti – na občinskih volitvah – leta 2011. Morda počasi dobivate vtis, da Savdska Arabija ni klena trdnjava ženskih pravic? Prav imate.
Dežela sedem tisoč princev. Savdska Arabija, ustanovljena leta 1932, je absolutistična monarhija, po površini peta največja azijska država in druga največja arabska. Pravijo ji tudi »dežela dveh svetih mošej«, tam sta namreč Meka in Medina, najsvetejša kraja v islamu. Ima 33 milijonov prebivalcev, državna vera je sunitski islamizem, so tudi veliki izvozniki vahabizma, fundamentalistične veje islamizma. Deželi vlada Savdska kraljeva hiša, to so potomci ustanovitelja Mohameda bin Savda in njegovih bratov, nad vsemi pa je enainosemdesetletni kralj Salman, sedmi savdski kralj, ki vlada od leta 2015. Članov kraljeve hiše je več tisoč (ocenjujejo, da je princev najmanj sedem tisoč, niso pa vsi enakega ranga – zares pomembnih in vplivnih je okrog dvesto), če občasno izgine kakšen princ, če kakšnega prebičajo, vržejo v ječo, predajo rablju – člani kraljeve družine imajo vrsto ugodnosti, niso pa imuni pred zakonom – se to v vsebnosti princev na dvoru ne pozna preveč.
Kaj se zgodi princem, ki imajo predolg jezik, je nedavno pokazal dokumentarec arabske BBC Ugrabljeni! Izginuli savdski princi – govori o treh savdskih modrokrvnežih, ki so puffff! v oblačku dima in zanikanja izpuhteli med septembrom 2015 in februarjem 2016. Najglasnejši (in najvišji po položaju) je bil princ Sultan bin Turki, ki so ga februarja 2016 skupaj z dvajsetčlanskim spremstvom ugrabili na savdskem kraljevskem letalu. Njegov prijatelj ga je zaman čakal na letališču, v dokumentarcu pa pripoveduje o zadnjem telefonskem klicu, v katerem se je princ pošalil: »Če me ni, pomeni, da so me odpeljali v Riad. Poskusi kaj narediti.«
Ugrabiteljem pa ni bilo do šale. Princ, ki so ga varovali 24 ur na dan, je bil iz Paroza namenjen v Kairo, a so letalo preusmerili v savdsko prestolnico Riad. Ko je ugrabljenec to opazil, ni mogel storiti prav ničesar – »stevardi« so na plan potegnili orožje in ob pristanku zastrašili še druge potnike. Letalo so takoj obkolili oboroženi možje, pa številna vojaška in policijska vozila. Kričečega princa, ki se je na vso moč upiral, so zvlekli z letala, ga vrgli v avto in odbrzeli. Kaj se je po tistem zgodilo z njim, ne vemo.
Druge potnike na letalu, med njimi je bilo tudi nekaj Zahodnjakinj, so tri dni zadrževali v deželi, pobrali so jim potne liste in elektronske naprave. Tretji dan so se jim opravičili za nevšečnosti, jih vsakega posebej naložili na različna letala in jim šele tam vrnili dokumente in telefone, s katerih so skrbno pobrisali vse fotografije ugrabitve. Kakšen zločin je zagrešil izginuli princ? V Švici je tožil savdsko vlado, češ da so ga leta 2003 ugrabili iz ženevske bolnišnice, kar mu je pustilo resne zdravstvene posledice.
Princ Turki bin Bandar je bil na visokem položaju v savdski policiji, zapletel se je v prepir zaradi dediščine in ga izgubil, nato pa je pobegnil v Francijo. Tam je leta 2009 zaprosil za politični azil, nekaj let pozneje pa je začel na YouTubu objavljati videe, ki so bili kritični do savdske vlade. Zavzemal se je za nenasilno politično reformo. In potem je tudi on izginil. Izpuhtel je poleti 2015 v Maroku, kamor je – v prepričanju, da je varno – odšel na poslovno potovanje, s katerega se ni več vrnil. Domnevajo, da so ga Maročani izročili Savdijcem.
Tretji pogrešani princ je Savd bin Saif, ki je leta 2014 postal oporečnik. Na Twitterju je razgaljal korupcijo in zahteval kaznovanje visokih državnih uradnikov, ki so bili zapleteni v nečednosti. Ko je neki drugi princ anonimno objavil pismo, v katerem je pozival, naj odstranijo kralja, je bil Savd bin Saif edini član kraljeve družine, ki je ta poziv javno podprl. Čez nekaj dni, na začetku septembra 2015, je njegovo tvitanje nenadoma ponehalo. Šele čez čas je prišlo na dan, kaj se je zgodilo: rusko-italijanska poslovna naveza mu je ponujala sodelovanje. Ponj so poslali letalo, ki naj bi ga odpeljalo v Italijo. A v Italijo princ nikoli ni prispel.
Potem vse tiho je bilo.
Več v Zarji št. 35, 29.8.2017
